Abstract
The present paper deals with new perceptions of the contemporary society after September 11, 2001. This critical approach needs to reconsider different meanings of terrorism, enemy, war and fear, which have created the contemporary dominant discourse. Nowadays technologies are non-hierarchical and operate as networks. Society works in the same way, that of a rhizome (according to Deleuze and Guattari), creating flexible and fluid social, political and economic situations and relations. This kind of state is certain to produce permanent insecurity, danger and war at a global level. The most evident example of global war is war against terrorism. It is permanent (because the end seems far away), it is omnipresent, abstract (because of unknown and abstract enemies) and works according to Donna J. Haraway’s political fairy tale C3I: command-control-communication-intelligence.
Produkcija strahu in vprašanje (kiber)vojne proti terorizmu
Kritično pisanje o sodobnem svetu vsaj od 11. 9. 2001 zahteva drugačen pristop ter nekoliko spremenjeno vsebino. Govoriti o današnji družbi pomeni govoriti tudi o vprašanju terorizma, sovražnika, vojne in strahu, ki tvorijo temelj sodobnega dominantnega diskurza. Pričujoči tekst bo ne le poskušal zgornje koncepte umestiti v širši družbeno-politični kontekst, temveč bo njegov primarni cilj pokazati načine njihovega vzajemnega prekrivanja, sožitja in odvisnosti.
Družbeno-politični kontekst in vprašanje terorizma
Informacijsko-komunikacijske tehnologije so dobesedno prepredle svet, saj jih je moč najti povsod: v spalnici, v šoli, v pisarni, na ulici. "Moderne države, multinacionalne korporacije, vojaška moč, državni aparat za vzdrževanje blaginje, satelitski sistemi, politični procesi, oblikovanje naših predstav, sistemi za nadzor dela, medicinsko izdelovanje naših teles, komercialna pornografija, mednarodna delitev dela in religiozni evangelizem so tesno povezani z elektroniko" (Haraway 1999: 266). Sodobne tehnologije s svojo omniprezentnostjo omogočajo preseganje nekoč prevladujoče hierarhične oblike družbene organizacije, saj služijo vzpostavljanju mrežnih oziroma rizomatičnih odnosov, kjer "komunikacija poteka od enega do kateregakoli drugega soseda, kjer stebla ali kanali ne preeksistirajo, kjer so vsi posamezniki izmenljivi, se definirajo prek nekega stanja, v nekem trenutku tako, da se lokalne operacije koordinirajo in da se končni globalni rezultat sinhronizira, neodvisno od neke središčne instance" (Deleuze in Guattari 2000: 36-37). Sodobna družba deluje na način ravno takšne razsrediščenosti, fleksibilnosti in fluidnosti, kar pa predstavlja zelo ploden teren tudi za delovanje in ohranjanje sodobnega političnega in gospodarskega sistema.
Sodobna oblast ni več skoncentrirana v eni točki, temveč je mrežna (Foucault 2000: 99), razpršena in tudi s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije prisotna povsod. Vsekakor ne trdim, da ni moč identificirati ključnih oziroma osrednjih protagonistov sodobne vladavine. To, kar želim poudariti je, da je s tem, ko ni enega vrhovnega suverena, ko je glavno gonilo družbe gospodarska rast in optimizacija produkcijskih faktorjev, ko je čut za socialna vprašanja zamenjal grob in neusmiljen boj za dobiček, rast ter napredek, in s tem, ko neoliberalna globalizacija (re)producira nove modele neenakosti na globalni ravni, ustvarjeno izjemno negotovo in odprto polje sil kot prostor za produkcijo konstantne (globalne) ogroženosti, nevarnosti in vojne. Tukaj je tudi prostor za t. i. terorizem. V skladu z zgornjimi spremembami na družbeno-političnem nivoju pa se je spremenilo tudi delovanje in razumevanje vojne.
(Kiber)vojna in vprašanje sovražnika
Danes vojna več ne pomeni izključno vojaškega konflikta in neposredne, fizične konfrontacije (dveh) nasprotujočih si sil. Danes je vojna postala način delovanja sodobne oblasti, ki v stremljenju po gospodarskih interesih (ne)hote vsiljuje vojaški režim. Neoliberalen koncept urejanja globalnih odnosov ‘odlikuje’ prefinjen način delovanja: gospodarske interese spremljajo vojaške intervencije. Tako je primer v Afganistanu, Iraku, skorajda v Sudanu, če naj omenim le nekatere najbolj znane in razvpite primere. Ko Zahod (s čimer poenostavljeno razumem t. i. Zahodno Evropo in Severno Ameriko) s pomočjo Organizacije severnoatlantskega sporazuma odkrije lasten (gospodarski) interes, le-tega na takšen (po hitrejši in mirnejši diplomatski poti) ali drugačen način (z vojaško intervencijo) tudi dosežejo. Ker pa sodobne tehnologije omogočajo takšne vrste posredovanja, bi lahko govorila o kibervojni, ki v vsej svoji razsežnosti oblikuje vojno, ki je nedvomno večja od obeh svetovnih vojn in ki s tem, da zaobjema cel planet, predstavlja globalen režim.
Na tej točki pa se zastavlja vprašanje, kdo je sovražnik v tej globalni vojni. Kot odgovor naj navedem naslednji citat najvišjega vojaškega dokumenta Združenih držav Amerike Strategije nacionalne varnosti ZDA (2002: 5): "Sovražnik ni posamezen političen režim ali oseba ali religija ali ideologija. Sovražnik je terorizem. /.../ Boj proti globalnemu terorizmu se razlikuje od katerekoli vojne v naši zgodovini. Bojevana bo na mnogih frontah proti partikularno izmikajočemu se sovražniku skozi raztegnjeno časovno obdobje. /.../ Naša prva prioriteta bo razbitje in uničenje terorističnih organizacij globalnega dosega in napad na njihova vodstva; ukaz, nadzor in komunikacije; materialna sredstva; in finance. " Zdi se, da je formula Donne J. Haraway (1999: 242) "C3I: ukaz-nadzor-komunikacija-inteligenca" dobila realne izvajalce.
4 vojna proti terorizmu in vprašanje globalne vojne
V tej globalni agoniji zaseda osrednje mesto vprašanje terorističnih skrajnežev, verskih fundamentalizmov in teroristov. Konkreten primer globalne vojne predstavlja zgoraj že opredeljena vojna proti terorizmu. Gre za vojno, ki ni omejena v času in za katero se zdi, da se ne bo končala zelo kmalu, saj je njen konec nedoločen. Je vojna, ki na globalni in lokalni ravni ureja politične, gospodarske, socialne in (med)kulturne odnose. Je vojna proti abstraktnemu sovražniku, ki je ‘brez glave’ oziroma ima celo ‘več glav’. Vse to pa ji omogoča njeno samoreprodukcijo oziroma produkcijo njenih lastnih eksistenčnih pogojev, njenih meja in omejitev. Gre za vojno, v imenu katere krčijo temeljne človekove svoboščine in v kateri smo priče novim oblikam družbene kontrole. Gre za vojno, ki (v skladu z religiozno logiko, pri čemer izstopa predvsem katoliška morala) svet deli na dobre in slabe, na sinove luči in sinove teme, na belo in črno, na ‘Nas’ in ‘Njih’, kjer pa ni prostora za vmesno pozicijo. Ali si z nami ali si proti nam.
Vojna proti terorizmu kot vojna globalnih razsežnosti znotraj okvirov dominantne ideologije ne (do)pušča nobene alternative in nobene izbire. Deluje na podoben način kot izjava ‘Denar ali življenje!’ – če izbereš življenje, imaš življenje brez denarja, če izbereš denar, izgubiš oboje (Močnik 1999: 158). Ponujena izbira se tako izkaže kot samo navidezna, ravno zato pa tudi izjava ne ponudi nobene alternative.
Produkcija permanentnega strahu
V globalni vojni proti terorizmu, ki je vojna proti fiktivnemu sovražniku, ki je zaradi njegovih neoprijemljivih in nedoločljivih ter zato fluidnih značilnosti lahko kdorkoli, se nenehno ustvarja občutek nevarnosti, negotovosti in strahu. A če bi se strinjali z Danilom Türkom (intervju v Izzivi, TVS, 12. 9. 2005), nekdanjim sodelavcem OZN, da cilji terorističnih organizacij niso posledice terorističnih napadov, temveč je njihov cilj vzbuditi strah, bi sprejemali le eno stran zgodbe. Druga stran je, da je produkcija permanentnega strahu ravno tako cilj protagonistov dominantne politike. Občutek strahu pri ljudeh je v primeru ZDA predstavljal (in še vedno predstavlja) ključ za podporo Bushevi politiki vojskovanja in vojne proti terorizmu v Afganistanu in Iraku. Potencialni teroristi, teroristične organizacije, njihovi vodje in zavezniške države predstavljajo grožnjo globalnemu redu, zaradi česar predstavljajo objekt strahu na globalni ravni. Podobno kot je sovražnik navidezen in njegova podoba fluidna, se ljudje oziroma državljani ne bojijo nekega konkretnega človeka, temveč jih je strah abstraktnih stvari. Ni jih strah nekoga/nečesa, temveč jih je preprosto strah. Ravno zaradi slednjega pa je ta strah nemogoče racionalizirati, kar posledično vodi v to, da je strah nemogoče zajeziti. Zato je strah ljudi zvesti spremljevalec in vzdrževalec vojne proti terorizmu ter s tem pogoj možnosti za globalno vojno trenutnih razsežnosti.
Zaključki
Kibervojna je (globalna) vojna postinformacijske družbe, je vojna omogočena z novimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami in je vojna za pridobivanje znanja, podatkov ter informacij, ki danes predstavljajo najpomembnejši strateški vir. Kdor ima informacije ima moč ter prednost, ki je nujno potrebna in ključna za zmago v vojni. Kibervojna je vojna tehnologij in je vojna za tehnologije. Gre za uniče(va)nje ključnih komunikacijskih in informacijskih sistemov, gre za onesposabljanje centrov ukazovanja, vodenja in nadzorovanja.
Kibervojna deluje tako na globalnem kot na lokalnem ter individualnem nivoju. To, da jo velikokrat spremlja realno vojaško posredovanje, sem do sedaj že pokazala. To, da jo je mogoče na vseh nivojih bojevati tudi brez neposredne, fizične okupacije, bom pokazala v nadaljevanju. Na individualni ravni smo priča nedovoljenim in ilegalnim manipulacijam ter izbrisu posameznih podatkov oziroma podatkovnih baz. Na ravni korporacij, podjetij in organizacij (običajno v luči nelojalne konkurence in v stremljenju po novih trgih, boljših izdelkih, manjših stroških ter večji uspešnosti) se poslužujejo uporabe sabotaž, špijonaž in ilegalnih transakcij. Na ravni države, nacije pa je moč opaziti izvajanje nadzora nad komunikacijami, sateliti ter drugo pomembno infrastrukturo. Vse to pa kibervojni omogoča njeno vseprisotnost in vztrajnost. S tem vojna v kiber oziroma virtualnem prostoru dobiva številne posledice, ki pa so daleč od tega, da bi ostajale zgolj virtualne. So vsaj toliko realne kot posledice dosedanjih vojn v zgodovini. Pri tem pa se zdi, da je morda ravno (navidezna) nezdružljivost oziroma spoj realnega in virtualnega sodobnih vojn tisti ključni novum v zgodovini, ki kibervojno radikalno loči od ostalih oblik vojskovanja.
Viri
Deleuze, Gilles in Felix Guattari. 2000. Micelij. Koper: Hyperion.
Foucault, Michel. 2000. Zgodovina seksualnosti 1 - volja do znanja. Ljubljana: ŠKUC.
Haraway, Donna. 1999. Opice, kiborgi in ženske - reinvencija narave. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba.
Močnik, Rastko. 1999. 3 teorije: ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Založba /*cf.
The National Security Strategy of the United States of America (2002). Washington: The White house.
Alenka Bezjak, univerzitetna diplomirana kulturologinja, študentka ekonomije na Ekonomski fakulteti in podiplomska študentka politologije na Fakulteti za družbene vede
Alenka Bezjak has a B.A. in cultural studies. Currently she is a postgraduate student of political studies at the University in Ljubljana, where she lives and works.
