by Alenka Bezjak

"Vedno je vojna nekje," je pisalo v zgovornem pismu iz Argentine. Vojna ima danes zelo različne konotacije, ki pa nedvomno delijo skupno karakteristiko. Vojne so boji za prevlado, za nadzor in za moč na eni strani ter boji za preživetje, za drugačen in pravičnejši svet na nasprotni strani. Pri tem pa ne obstaja splošna formula, po kateri bi lahko natančno določili protagoniste na prvi in protagoniste na nasprotni strani. 
Čeprav ne verjamem v enotnost v nadaljevanju navedenih subjektov menim, da je mogoče identificirati nekatere družbene skupine, ki so velikokrat (če ne celo vedno) na tisti strani, ki v vojni vselej več izgubi kot (če sploh kaj) pridobi. Govorim o revnih, o temnopoltih, o istospolno usmerjenih, o staroselcih in nenazadnje o ženskah. Samo v razmislek: Poskušajte si zamisliti, da ste temnopolta ženska iz Ugande, ki je povrhu še revna in lezbijka. A si lahko predstavljate, kako bi se vaš družbeni položaj drastično razlikoval od na primer belopoltega heteroseksualnega Šveda višjega (srednjega) razreda? Osupljivo, a ne?

Lahko bi trdila, da se podobnih vprašanj loteva tudi kompilacija kratkih videopisem iz vseh koncev sveta, ki so združena v zelo poveden dokumentarni film Ženska videopisma, drugi zapis o vojni in globalizaciji, ki je bil tudi zadnji izmed petih filmov iz Ciklusa dokumentarnih filmov. Vsako pismo je svojevrsten izdelek - tako po vsebinski kot po oblikovni plati. A vendar se zdi, da vsa pisma govorijo podoben jezik o vojnah. Najsi gre za vojno v tradicionalnem pomenu besede, torej kot neposreden vojaški napad (primer Iraka); naj gre za vojno spolov ali za vojno drugih hierarhij (primer trojnega zatiranja, kot ga izpostavi pismo iz Berlina: biti obenem ženska, palestinske nacionalnosti in lezbijka); naj gre za vojno, ki jo razplamteva gospodarski interes (pismo iz Chiapasa); naj gre za vojno za preživetje, boj za azil, beg pred zatiranjem (pismo ženske iz Argentine, ki so jo pravila in birokracija pri iskanju azila popredmetila dobesedno v paket) ...

Misli kar švigajo sem ter tja. Pisma se listajo pred mojimi očmi. In veter jih nosi daleč stran - od ust tistih, ki so si film ogledali, do ušes tistih, ki jim je mar za ljudi okoli sebe in tudi za vse tiste, ki kričijo na obalah morja tam daleč stran. A hkrati tako pošastno blizu .