Foto: Nada Žgank
Besedilo: Petra Kapš

Pričela bom pravljično. Pravljica je ena izmed pojavov, v katerem pogosto srečamo prav motiv poroke. Poroko, o kateri pišem, bi lahko umestila v pravljično deželo, v kateri dobra vila le z zamahom svoje paličice spreminja želeno stanje v realno stanje. Pravljica nosi naslov Kič pravljica. V njej dobro zmaga nad zlom, osebne poti akterjev, ki sta za uresničitev svojih želja morala prepotovati sedem gora in morja, premagati nemalo preprek ter se spopasti z administrativno obliko terorja sistema, katerega naloga je skrb za urejeno strukturacijo družbe ter red in mir med prebivalstvom, pa se na koncu te pravljice 'združijo' v skupno pot.

Poroka – performans umetnikov, ki delujeta pod blagovno znamko kitch™, izvedena v soboto, 8. oktobra 2005, je vsebovala vse potrebne sestavne elemente, značilne za okolje, v katerem je bila uprizorjena – zbiranje občestva, mladoporočenca, njuni mimohodi, družica, priči(e), publika, matičar in hkrati vse zahtevane družabne oblike obreda – vse do končne 'nore' zabave vseh udeležencev. Institucija poroke zahteva ritualizirano obliko izvedbe in izrekanja njenih obrazcev. Hkratnost in diametralno nasprotje med izrekanjem in izrečenim je postalo ravno s performativno obliko dogodka absurdno velika. Akterja poroke sta s teatraličnostjo, gestualnostjo ter vsemi tipičnimi 'poročnimi artefakti' na eni strani ironizirala poroko kot institucijo naše družbe. Sodelujoči niso bili le gledalci, ampak je šele njihova prisotnost v vlogi 'prič' omogočila veljavnost njunega poročnega akta. Sodelujoči – gledalci, z zavestjo, da so priče performativni obliki in dejanski poroki, pa so bili na drugi strani postavljeni v nedoločeno pozicijo. Zanimivo je, da se je v trenutku izrekanja potrditve 'zveze moža in žene' in njunim poljubom kot deklarativnim simboličnim dejanjem s strani prisotnih prič 'dogodka' 'spontano' (ali pa je bilo mogoče stereotipno izzvano) izvabila jasna potrditev – ploskanje z rokami – potrditev na eni strani zveze dveh ljudi in na drugi strani absurdnosti obrazcev, izrečenih besed in predpisanih pravil. Časovno (in z dogodkom) omejena 'skupnost' se je zapisala v družbeni in osebni spomin še ene družbene institucije.

In če pogledam ta dogodek z vidika letošnje teme Festivala žensk – ne(varnost), v okviru katerega je bil ta tudi izveden, izstopi 'tragična' situacija poroke in meril, ki jih država zahteva za normalno delovanje svojih sistemov, ter vseprisotna aktualnost oblik delovanja sodobne patriarhalne družbe kot je naša.

Kitch poroka – performans je bila ob nekoliko prikritem osebnem spominu in zgodovini 'mladoporočencev', ki v arhivu svojega spomina in preteklosti nosita pečat 'družbene norosti', kritika okostenelosti institucij in terorizma administracije. Družica – vilinka je še pred začetkom poroke prebrala zakonske obveznosti za sklenitev zakóna, javno veljavne v Republiki Sloveniji. Prevpraševala je smiselnost in potrebnost le teh, celotna situacija pa se je sklenila ob vrhuncu - koncu poroke, ob izrekanju poročnega obreda in 'poročne pogodbe' matičarja. Ves element kiča, ironizacije zunanjih elementov in simbolov ene izmed institucij naše družbe je bila uvertura za nujni in edini element pravne oblike poroke – element izrekanja – ki sta ju akterja sicer porogljivo in navihano, a hkrati dejansko potrdila z besedo in dejanjem (poljubom in podpisom). In srečno sta živela do konca svojih dni …