KJE SMO?

Pred kratkim je izšla študija Ženske v kulturni politiki, ki jo je tudi na pobudo našega festivala izdal Evropski raziskovalni inštitut za primerjalno kulturno politiko in umetnosti (ERICArts). Položaj žensk v kulturi je v primerjavi z ostalimi področji življenja (gospodarstvo, zdravstvo, sociala itd.) slabše raziskan in dokumetiran. OZN je seveda postregla z zgovornim splošnim podatkom, da ženske kot marginalizirana večina na tem planetu opravimo dve tre-tjini dela, vendar si v primerjavi z moškimi prislužimo manj kot deset odstotkov plač in posedujemo manj kot odstotek svetovnega premoženja. Najnovejša študija inštituta ERICA poskuša temeljne teme organizacije UNESCO (enakost, različnost, transparentnost in produktivnost) osvetliti s stališča politike enakih možnosti v kulturi:

1. Enakost: Ženske morajo imeti dostop do položajev odločanja v kulturni politiki, umetnostih in medijih, prejemati morajo enako plačilo za enaka dela in imeti enake socialne pogoje (ki pa ne izključujejo specifičnih potreb, kot je denimo organizirana skrb za otroke). Obenem jim mora biti omogočeno nadaljnje izobraževanje in izpopolnjevanje, pri čemer morajo imeti enake možnosti kot moški.

2. Različnost: Ženske morajo imeti možnost svobodnega izražanja, vključno s tistimi, ki imajo različna mnenja in vrednote. Različnost med ženskami je treba priznati in jo podpirati; poudariti je potrebno njihovo nadaljnjo prisotnost in prispevek h kulturi.

3. Priznanje: Pravice žensk je potrebno prepoznati kot človekove pravice, in sicer skupaj z njihovimi preteklimi in sedanjimi dosežki. Šele tako lahko družba v celoti izkoristi bogastvo talentov, izrazov in izkušenj, ki jih ženske prispevajo že leta dolgo, vendar pa pogosto niso bile zadostno priznane.

4. Transparentnost: v procesih odločanja, pri produkciji in širjenju informacij (vključno z rezultati raziskav) in pri vseh inovativnih procesih je treba omogočiti javni dostop vsem skupinam in zahtevati preglednost procesov v družbi. Kvalitetna medijska politika in svoboda izražanja sta predpogoj zagotavljanja resnične “kreativne različnosti”.

5. Produktivnost: vzdrževati je treba tesno povezanost z gospodarskim razvojem, kar pa mora biti usklajeno s socialnimi potrebami, s poudarkom na individualni kreativnosti oz. talentih in s produkcijo vrednot, ki ne temeljijo zgolj na tržnih zahtevah. Brez produktivnosti (predvsem na področjih, kot so mediji in nove tehnologije) ne bo mogoče doseči trajnega napredka.

 

ERICA navaja vrsto praktičnih možnosti, ki bi ozaveščeno družbo lahko približale navedenim ciljem:

1. Kvotni sistem v javnih ali javno financiranih delovnih okoljih, ki omogoča enako zastopanost spolov.

2. Politika enakih možnosti pri zaposlovanju v javnih ustanovah, ki jo zagotavljajo za to področje posebej izobraženi uslužbenci.

3. Spodbuda za podjetja ali združenja, ki pri zaposlovanju upoštevajo politiko enakih možnosti, v obliki davčnih olajšav ali posebnih posojil.

4. Posebne institucije, ki promovirajo cilje žensk in njihove dosežke v umetnosti in medijih.

5. Spodbujanje legalnih in socialnih pogojev za delno zaposlitev ali svobodne poklice.

6. Spreminjanje tradicionalnih podob moških in žensk v medijih (film, televizija, oglaševanje).

7. Ponovno pisanje ali dopolnjevanje zgodovinskih knjig (v tem kontekstu dopolnjevanje z informacijami o vlogi žensk v družbi).

8. Ustvarjanje javnih tribun (prek medijev, kampanj, razstav, interneta ...).

9. Razvijanje digitalnih arhivov, ki bi izboljšali dostop do informacij o ženskah, aktivnih v medijih in umetnostih.     

Prvi mednarodni festival Mesto žensk se je občinstvu predstavil leta 1995. Zakaj? Preprosto zato, da bi se poleg užitkov ob dobri umetnosti, kot nam jo predstavljajo ustvarjalke z različnih koncev sveta, vsakič znova zares vprašali: kje smo? Če si boste podrobneje ogledali devet navedenih poti za zagotavljanje enakih možnosti v kulturi, boste ugotovili, da v Sloveniji zaenkrat obstajajo le slabo uhojene steze, po katerih je do cilja potrebno hoditi dolgo in z napori.

Uršula Cetinski