LA CITÉ DES DAMES

Christine de Pisan je napisala Knjigo o mestu žensk (Le Livre de la Cité des Dames) kot reakcijo na moško šovinisti-čno in mizoginistično pisanje časa. Knjiga je napisana kot dialog med avtorico in tremi alegoričnimi liki (Razumnostjo, Odkritosrčnostjo in Pravičnostjo).

Avtorica najprej izkoplje temelje mesta žensk, ko brani ženske pred trditvami, da so premalo močne, pogumne, inteligentne in krepostne. Nato postavi zidove s pripovedovanjem številnih zgodb o ženskah, katerih življenja spodbijajo obče napačne predstave.

Večina nas ni še nikoli slišala za zgodovinske osebnosti, omenjene v knjigi. Pravzaprav nas večina verjetno ni še nikoli slišala za Christine de Pisan, pa čeprav so jo sodobniki po govornem daru primerjali s Ciceronom, po modrosti pa s Katonom. Christine de Pisan je znana kot “prva ženska, ki se je preživljala s pisanjem”. Ko je bila stara 25 let, ji je umrl mož. Ostala je sama s tremi otroki in začela pisati iz nuje. Knjiga o mestu žensk je izšla leta 1405.

Mesto žensk leta 1997. Na eni od konferenc je predsednica organizacije Fondazione Donne in Musica Patricia Adkins Chiti pripomnila: “Zakaj nas v učbenikih še vedno učijo o Gregorju Velikem, velikem teoretiku in začetniku gregorijanskega petja, sveta Hildegarda, verjetno najplodovitejša skladateljica svojega stoletja, pisateljica, filozofinja in ena najbistrejših glav svojega časa, pa ni nikoli omenjena? ... Se mar ne zavedamo, da si vzornikov ne izbiramo šele v puberteti, ampak da oživijo v šolskih učbenikih med prvimi urami glasbe?”

Skladateljica, opatinja, pesnica, teologinja, filozofinja in zdravilka sveta Hildegarda je bila rojena leta 1098. Uglasbila je najdrznejšo glasbo, ki je bila kdaj napisana za glasove. Njene skladbe so najstarejša ohranjena glasbena dela, kar jih je napisala ženska v zahodni tradiciji.

Ob devetstoletnici njenega rojstva Mesto žensk izkazuje spoštovanje tej izredni ženski. Kot mnogi drugi festivali, univerze in organizacije po vsem svetu želi pokazati, da so ženske, kot sta Hildegard von Bingen ali Christine de Pisan, veliko več kot zgodovinske posebnosti. Da vzroki, zakaj so bila njuna dela tako dolgo pozabljena, nimajo nič opraviti z njihovo kakovostjo. Njun dragocen prispevek k umetnosti in kulturi je nesporen. Muzikologinja in medievalistka Stevie Wishart komentira svojo glasbeno izobrazbo: “Ves čas nas moški učijo o moških. Seveda se potem vprašamo, kaj so počele ženske.” Odkritje opusa svete Hildegarde, katere skladbe so nekaj posebnega celo po današnjih merilih, je bilo zanjo prava novost in izziv.

Stevie Wishart bo s svojim ansamblom Sinfonye in z Oxfordskim dekliškim zborom  predstavila Hildegardino Simfonijo ubranosti nebeških razodetij. Izvirna interpretacija bo pokazala, da je zveza med to “staro” glasbo, tradicionalno ljudsko “world music” in celo avantgardno glasbo dvajsetega stoletja vse prej kot za lase privlečena. Kritiki celo primerjajo krepke zborovske glasove deklet z glasovi madžarskih ljudskih pevk/pevcev. Sveta Hildegarda na festivalu ne bo navzoča samo s svojimi deli. Vir navdiha bo tudi duetu Stevie Wishart s “papežinjo virtualne violine” Kaffe Matthews. Bežen pogled na njeno avro bomo lahko ujeli v multimedijskem performansu Janene Higgins in Zeene Parkins Umetno oko. Ne preseneča, da je Hildegardino delo vzbudilo pozornost Zeene Parkins, ki so jo vedno privlačili “marginalke/marginalci”. Kot pravi v svojem intervjuju za Musko, druži Isabelle Eberhardt, Mayo Deren (obe sta navdihnili zgodnejše skladbe Zeene Parkins) in sveto Hildegardo predvsem to, da so “delovale kot marginalke in da niso imele privilegiranega položaja, ki bi jim omogočal, da bi počele, kar bi hotele. Zato so bili njihovi pogledi tako popolnoma drugačni.”

Delale so same in razvile so drugačna stališča. Za to je bilo potrebno veliko inteligence, moči, poguma in drznosti, saj si družba po najboljših močeh prizadeva, da bi nas prilagodila. O tem je spregovorila tudi Anna Furse v svoji priredbi Handkejeve drame Kaspar/ Speechtorture, “ki je metafora za način, kako se družba ponovno poustvarja v individuumu, kako se marginalec/marginalka vključuje v vrednote dominantne kulture.”

Vendar obstajajo alternativni pogledi in stališča. Festival Mesto žensk je tribuna za tiste ženske, ki se upirajo uveljavljenemu toku in ustvarjajo svoje lastno besedišče, svoj lasten jezik. O tem pričajo štiri solistične predstave umetnic iz štirih različnih kontekstov in umetniških disciplin, ki jih bomo videli na letošnjem festivalu. Claude Wampler, Wendy Houston, Kitt Johnson in (najbolj uveljavljena med njimi) Marina Abramović dokazujejo, kako je “drugačno” kratko malo lahko “boljše”.

V posebnem programu bo Mesto žensk gostilo festival ženskega filma Films de Femmes iz Créteila, ki letos praznuje dvajsetletnico obstoja. Tako kot naše kolegice iz Créteila smo tudi mi prepričani, da nadarjenost in kakovost ne zagotavljata pozornosti, priznanja in uspeha. Delati morate močan hrup, če želite, da vas slišijo.

Mesto žensk leta 1998: Naj zaropotajo bobni!

Koen Van Daele