MESTO ŽENSK IN NJEGOVA PETA OBLETNICA

O peti obletnici festivala Mesto žensk, ki ga gosti naše mesto (mesto v simbolnem pomenu prostora, kjer se križajo poti ljudi, glasovi, politično mesto ustvarjanja izjav in podob), se ozrimo v preteklost in poglejmo, kako sta se spreminjali njegova ‘notranja’ in ‘zunanja’ podoba. Festival je zelo kmalu, že v svojem tretjem letu, poleg vsakoletnega odličnega umetniškega programa izoblikoval tudi miselni okvir, kontekstualno ozadje, v okviru katerega so se vrstile umetniške prireditve.

V prvih dveh letih je festival poudarjal predvsem pomen promocije žensk v kulturi, ker si te zaradi neenakih možnosti v današnjem svetu spolnih hierarhij le s težavo utirajo pot. Izbor prireditev se je osredotočil na ustvarjanje  pozitivnih podob žensk in na krepitev pozitivne identifikacije s pomembnimi ženskami iz preteklosti in sedanjosti. Leta  1996 je umetniška direktorica Uršula Cetinski zapisala:”Mesto žensk predstavlja umetnost in ustvarjalnost žensk, ki so si pravico do kreacije in prezentacije izborile šele v zadnjem stoletju, pa še ta je v različnih okoljih zelo različna.” Leto kasneje je prišlo do pomembnega premika, ki ga je zaznamoval slogan “prihodnost je ženska”.

Ni šlo več zgolj za predstavitev umetnic, temveč za ugotovitev, da sodobni trendi zahtevajo upoštevanje umetnic kot kreativne sile, ki bo zaznamovala prihodnja desetletja. Festivalska publika je bila postavljena pred dejstvo, da so vrhunske umetnice nekaj samoumevnega, da njihovo število narašča in da anatomija ne določa več usodno njihovih življenj, čeprav neenakosti ostajajo. V letu 1998 se je proces ozavešča-nja nadaljeval in postajal vse bolj političen. Postalo je jasno, da tudi umetnost ni vrednotno nevtralna, temveč da proizvaja določena znanja, vrednote in podobe, ki vplivajo na dojemanje sveta, na medčloveške odnose in na naš pogled na svet. Selektor in koordinator programa Koen Van Daele je tedaj opozoril na problematično proizvajanje zgodovinskega spomina, ki nas uči o velikih možeh, izpusti, pozabi, potlači pa velike umetnice v zgodovini. Zato so številne predstave hotele opozoriti na potlačeno perspektivo žensk.

Festival Mesto žensk je torej dobil svojo pravo identiteto in avtonomijo v trenutku, ko se je izvil iz politične nevtralnosti in pokazal, da izključenost žensk iz umetniških tokov ni naključje, temveč je stvar kulturne in druge politike, ki ustvarja resnico, lepoto in kolektivni spomin. Umetnost ni le ‘jezik duše’, temveč je tudi jezik politike. Mesto žensk je za svoj izbor vrhunskih umetnic in tistih, ki so kvalitetne, pa še ne dovolj uveljavljene, izoblikoval jasno pristransko pozicijo, da gre za prireditev, kjer gre ženskam mesto, ki v preteklosti niso imele politične subjektivnosti, kar pomeni, da so sicer imele formalno enakost, v realnosti pa niso imele enakih pravic. Festival je s sloganom “delati morate močan hrup, če želite biti slišane,” problematiziral tisto, kar se na prvi pogled zdi, kot da nastaja ‘nedolžno’ samo od sebe. Številne umetniške prireditve so v času festivala na razne načine pojasnjevale, kako so bile ženske utišane in kako sta tišina in pasivnost del kolektivnega spomina žensk. V tem obdobju se je tudi slovenska publika v mogočem znebila nelagodja v smislu “zakaj le potrebujemo festival ženskih umetnic, saj je za sodelovanje dovolj, da je človek umetnik?” Postalo je očitno, da je tisto, kar je nekdaj veljalo v umetnosti kot univerzalno, v resnici pretežno moška umetnost, saj so navidezno spolno nevtralni kriteriji v kulturi dejansko promovirali bolj moške kot ženske. Pokazalo se je, da je tudi ‘univerzalno’ že pristransko in vključuje razmerja moči in neenakosti. Festival Mesto žensk je opozoril na problematičnost univerzalističnega pogleda (saj smo vsi ljudje, torej enakovredna človeška bitja) in začel slaviti drugačnost vsakega posameznika in posameznice. Prav v obdobju nastajanja prvega festivala Mesto žensk se je znana filozofinja morale in feministka Seyla Benhabib začela zavzemati za ‘interaktivni univerzalizem’, ki bi omogočil, da se drugo ali drugega v njeni ali njegovi občosti oziroma univerzalnosti upošteva tudi prek njene ali njegove konkretne identitete. Tako je festival tudi v Sloveniji spodbudil proces, v katerem je pomembno upoštevati spol kot izhodiščno točko nove teoretske in estetske pozicije. To ponavadi imenujemo feministična pozicija, ki se zavzema za refleksijo tistega, kar je v družbi veljalo kot nevtralno (kot, na primer, prepričanje, da uveljavljena umetnost ni odvisna od spola, razredne pripadnosti ali etničnega ozadja). Feministična pozicija pomeni tudi določen vrednostni sistem (na primer, da so razlike med spoloma družbeno konstruirane in ne naravno dane) in stil življenja (na primer, socialni angažma za izboljšanje položaja žensk). Feministična perspektiva, ki so jo številne ženske in nekateri moški gojili že stoletja in ki se zavzema za enakost žensk, moških in otrok je miselni okvir, ki ga ne moremo izpustiti, ko razmišljamo o pomenu festivala za slovensko okolje. V času petih let je namreč postalo očitno, da festival Mesto žensk ni pomemben zgolj kot umetniški dogodek, temveč tudi kot dogodek, ki vsako leto pripomore k večji demokratizaciji vsakdanjega življenja in k zmanjševanju profesionalne izolacije mnogih žensk, ki se pri nas ukvarjajo z umetnostjo. Festival Mesto žensk se je tako v petih letih obstoja izoblikoval v prostor, kjer promocija umetnic ni le zaželeno geslo, temveč resničnost, kjer kulturna raznoličnost umetnic ni zgolj popularna floskula, temveč realnost, ki krepi vidnost multikulturnega okolja, v katerem živimo.

Darja Zaviršek
Predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk