EKSKLUZIVNOST IN MNOŽIČNOST MESTA ŽENSK

Na Mesto žensk se je prilepila etiketa, da je to ekskluziven in majhen krog ljudi, s katerim se širši segment žensk in moških ne more identificirati. Nekaterim se zdi, da je prostor preveč specifične umetnosti, drugim pa ne ugaja kot prostor konceptualne usmeritve, ki izhaja iz problematizi-ranja neenakosti med spoloma.

Očitki o ekskluzivnosti so prišli najbolj do izraza lani, ko smo odprle prostor feminizmom. Z besedo feminizem smo organizatorke in organi-zatorji razumeli zgodovinsko ustvarjeno idejo in družbeno gibanje, ki temelji na znanjih, ki dokazujejo, da so bile ženske v zgodovini zapostavljene, in da živimo v družbi, ki v vsakdanjem življenju ne spoštuje enakosti žensk, moških in otrok. Obenem nam je feminizem pomenil tudi odkrivanje ženske moči in ustvarjalnosti. Ko je Judy Chicago začela delati svojo veliko instalacijo The Dinner Party, ki je pozneje postala simbol feministične umetnosti, je s strahom šla k svoji mentorici Anaïs Nin in ji rekla, da ima občutek, da se v njej dogajajo nenavadne in med sabo nasprotujoče si spremembe. Odgovor Anaïs Nin je bil, da si je Judy Chicago končno dovolila izraziti svojo moč kot umetnica, vendar se v njej še vedno bojujejo različne sile, ki so posledica tega, da je ponotranjila prevladujočo misel, da je tako občutenje moči pri ženski negativno. Prav zaradi tega občutka se je veliko žensk ustavilo na pol poti. Razlog ni bil ta, da so bile premalo nadarjene, temveč da si niso dovolile docela izraziti svojega ustvarjalnega potenciala, saj so se naučile, da je ženska moč nekaj destruktivnega.

Čeprav se večina strinja s to definicijo, pa se veliko žensk in moških ne more identificirati s feminizmom. Eni zato, ker beseda stigmatizira in nekatere ženske nimajo dovolj poguma, da bi vzdržale negativne odzive ali celo posmeh, drugi pa zato, ker so prepričani, da neenakost med spoloma danes ni več problem ali da sploh nikoli ni bil.  Včasih zato katera, ki sicer rada pride na prireditve Mesta žensk, glasno zatrjuje, da nima s feminizmom nobenega opravka. Take izjave so postale tako pogoste, da delujejo že na ravni ritualnega obrazca, to pomeni, da jih pričakujemo in da z izjavo umestimo osebo, ki jo izreče, v določen predalček. Ali to zatrjevanje pomeni, da nasprotuje enakosti med spoloma in temu, da je nepravično, da so razstave in druge kulturne prireditve na vseh koncih sveta polne moških umetnikov? Morda pa hoče sporočiti, da se sicer zavzema za boljše možnosti žensk, vendar njen interes ne gre tako daleč, da bi ogrozil obstoječa razmerja moči? Morda je njena nezavedna misel: “Kaj bo z mojimi vrednotami, če obveljajo njene?

Ali so potem moje vrednote še prave in še norma? Če so njene vrednote enakovredne mojim, ali s tem ne izgubim prav svojih privilegijev, ki mi jih dajejo moje vrednote?”

Posledice takega zatrjevanja koristijo morda tisti ali tistemu, ki jih izreče, gotovo pa ne ženskam nasploh. Strukturno gledano so za ženske take izjave negativne, saj se z ohranjanjem statusa quo nadaljujejo stari procesi, na primer nizka participacija žensk v vseh pomembnih sferah družbe (znanosti, politiki, raziskovanju, kulturi), družinsko nasilje, spolno nadlegovanje in diskriminacija žensk pri pridobivanju plačane zaposlitve.

Verjamemo, da imajo tiste ženske in moški, ki imajo večji dostop do sfere javnega, pa naj gre za umetnost ali za politiko, tudi večjo zgodovinsko odgovornost kot tisti, ki zaradi strukturnih razlogov niso del javnega prostora. Njihova zgodovinska odgovornost se poveča prav v obdobjih političnih in kulturnih sprememb, ki smo jim priče danes.

V takih časih je pomembno, kaj rečejo in česa ne izrečejo. Če gre ženskam in moškim za enakost, potem morajo uvideti, da je bil feminizem zgodovinsko ena od oblik boja za ta cilj. Zato je pomembno, da tiste, ki ne morejo biti del rešitve, vsaj ne postanejo del problema. Ker se lahko vsak človek na svojem področju bori proti neenakostim, moramo Mesto žensk razumeti kot vzorec v mozaiku, saj spodbuja umetnost žensk in s svojim obstojem opozarja na premajhno vidnost žensk v umetnosti.

 Da bi se lahko ženske in moški bolj prijetno igrali s temi vprašanji in jih reflektirali, je tema letošnjega festivala podobe žensk med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Ne feminizem kot nekaterim premalo jasna in drugim preveč fiksna identiteta, temveč odkrivanje spreminjajočih se podob sebe in svojega multiplega jaza. Tako tema Mesta žensk ne bo “ekskluzivistična”, temveč množična. Bo vsako in vsakogar obsegajoča. Kot na primer tema o družinah in njenih najrazličnejših transformacijah.

Družine so bile najprej velike in strnjene, nato majhne in čez čas še manjše. Potem so se na trenutke povečale, a so se prostorsko razdrobile. V njih so živeli ljudje različnih in istih spolov in najrazličnejših starosti. Najprej so isti ljudje spremljali človeka od rojstva do smrti, pozneje so ljudje v življenju zamenjali dve družini, danes pa menjavajo tako družine kot družinske oblike. Kakor ni enega feminizma, tudi ni ene družine. Včasih je bilo odločilno, da so bile družine ekonomsko stabilne enote, ki so poskrbele za človeka. Danes je pomembneje, da so varen prostor in prostor užitkov. Pomembno je, da v njih ljudje čustveno skrbijo drug za drugega, druga za drugo. Družina je deset ljudi, štirje, dva, ali pa eden s svojimi multiplimi jazi. Vsak od teh jazov potrebuje nekaj drugega in ima svoje želje. Glede na te potrebe in želje se oblikujejo tudi družine, ki jih ustvarjamo. Družina ni dana, družina se šele postane.

Družina je, tako kot festival Mesto žensk, tradicionalno mesto žensk. Kako je to postala in kako je to nehala biti, bomo odkrivali v Podobah žensk iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zgodbe umetnic so osebne, saj iz njih govori zdaj ta in zdaj oni jaz. Obenem pa so to tudi telesne zgodbe, saj telo ohranja ne le izrečene, temveč tudi zamolčane zgodbe.

Če že ni vsaka feministka, pa je vsaka lahko družina. Mnoge ženske in mnogi moški so prikrajšani za izkušnjo feminizma, nihče pa ni prikrajšan za nekakšno obliko družine. Julia Kristeva je nekoč dejala, da imamo toliko različnih feminizmov, kolikor imamo žensk, ki ga definirajo. Pri družinah je situacija še bolj kompleksna, saj so si tako različne, kolikor imamo žensk, moških in otrok, ki govorijo o njih.

A ne bodimo naivne, tudi to, kar smo napisale, je vsaj tako hudobno, nevarno in čudno, kakor so hudobni, nevarni in čudni feminizmi. A natanko tako tudi mora biti. Dobra umetnost je vedno pred časom.

Darja Zaviršek

Predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk