ZAŽGIMO FEMINIZEM!

Podobe žensk. Pretekle, sedanje, prihodnje. S to mislijo smo začeli pripravljati program šestega Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Mesto žensk je leto za letom podiralo stereotipe. Trdovratne stereotipe o ženskah v umetnosti. S predstavitvijo del več kot sto umetnic, teoretičark in akademskih profesoric z vsega sveta si je prizadevalo in si še vedno prizadeva za raznoličnost mnenj in izrazov. S tem ko kaže raznoličnost obrazov in glasov, neposredno opozarja na mehanizme diskriminacije pri vrednotenju, proizvajanju, distribuiranju, prezentiranju... žensk v umetnosti.

Ne glede na to, da je festival neštetokrat jasno pokazal, da je ne samo nemogoče, ampak tudi absurdno zreducirati tolikšno različnost in mnogoterost na en sam imenovalec, so se vedno našli taki, ki so Mesto žensk vztrajno in z omalovaževanjem razglašali za nekakšen geto. Ne glede na to, da je Mesto žensk neštetokrat ponovilo, da ženske v umetnosti druži natančno ena stvar - namreč ta, da jih obravnavajo drugače kot moške - so konservativci »zvito« odvrnili pozornost od te bistvene nepravičnosti tako, da so festival in predstavljena dela stigmatizirali kot enost. Mesto žensk ni, nikoli ni bilo in nikoli ne bo eno.

Urednica Delte Eva Bahovec je v svojem uvodu k predstavitvi slovenskega prevoda Drugega spola Simone de Beauvoir napisala: Med moškim, ki piše, in žensko, ki piše, ni simetrije, ni recipročnosti - in tudi ne enakosti. Moški je najprej človek, v mediju univerzalnega, ženska je najprej ženska, različna od moškega. V nadaljevanju citira pogled Simone de Beauvoir na žensko: "določena je glede na moškega in se razlikuje glede nanj, ne pa on glede nanjo; ona je nebistveno nasproti bistvenega. On je Subjekt, on je Absolutno; ona je Drugi."

Če upoštevamo misli iz tega temeljnega dela, nas ne preseneča, da smo po petih letih sorazmerne naklonjenosti festivalskemu konceptu spet slišali kar nekaj očitkov na račun petega Mesta žensk od zagretih nasprotnikov. Strasti so se razvnele, ko so videli naslovnico kataloga. Na njej je debela ženska v spodnjem perilu, ki sedi na postelji, kadi cigareto in "provokativno" gleda v nas. Očitno je, da predstavlja tisto radikalno Drugo. Tisto, s katero se nikoli ne bi mogli in hoteli poistovetiti. Tisto, ki se nam zdi kvečjemu odvratna. To žensko iz krvi in mesa, ki je ovekovečena na tej fascinantni in kompleksni sliki, so takoj zreducirali na eno samo podobo. Podobo, ki kaže zavržene, grde ljudi. Tudi "simpatizerji" festivala niso mogli prebaviti slike. Za nekatere je bila celo žaljiva. Ves incident (namerno napačno dojemanje ali pa celo odklanjanje kakršnega koli drugačnega dojemanja slike) lepo kaže, kako enolične in stereotipne podobe obvladujejo našo domišljijo.

Na naslovnico bi lahko dali "lepe slike" "lepih žensk", ampak - kot razmišlja Duba Sambolec - če je 'lepota resnica', kaj se zgodi, če je resnica grdost, laž, pokvarjenost... Oziroma kot je rekla Rosi Braidotti: Kultura zavrženih je ena izmed mainstreamovskih oblik sodobne kulture. Če to drži, zakaj potem lahko moški izvajajo in slavijo to obliko kulture, medtem ko ženske, ki počnejo isto, takoj zavrnejo z izgovorom, da gre za "žensko getoizirano umetnost".

Mesto žensk 2000 se posveča podobam. Podobam iz preteklosti in sedanjosti. Vizijam prihodnosti. Prelistali bomo družinski album Virginie Woolf. Na vsakdanjih sprehodih po centru Ljubljane nas bodo presenečali "domači" videi Dube Sambolec. Odkrivali bomo misli ene izmed najpogosteje citiranih, a najmanj branih feminističnih avtoric 20. stoletja Simone de Beauvoir. Ogledali si bomo vagine z različnimi življenjskimi potmi, kakršnih še nikoli nismo srečali. Občudovali bomo in ponovno brali femme fatale, kakršna je Louise Brooks. Vera Mantero bo za nas oživila Manetovo impresionistično sliko Olympia in nam iz drugačnega zornega kota predstavila eksotično plesalko iz živahnih dvajsetih let Joséphine Baker, ki je plesala v bananinem krilcu. Dama v zrelih letih, operna pevka Marie Thérèse Escribano, bo obudila obdobje med obema vojnama s svojimi ironičnimi predelavami šlagerjev tistega časa. Na razstavi Helene Klakočar si bomo prvič na Mestu žensk lahko ogledali risane podobe žensk. Duo Haohio nas bo na svojem avant-pop koncertu popeljal v mrzlično življenje urbane Japonske. Letos je v fazi montaže prvi slovenski celovečerni film, ki ga je režirala ženska; ogledali si bomo lahko zgoščen pregled slovenskih kratkih filmov, dokumentarcev in videoarta, ki so jih režirale ženske (med njimi bo tudi nekaj svetovnih premier). Grkinja Savina Yannatou bo na svojem koncertu ponovno povezala stoletja stare kulturne vezi Sredozemlja. Suzana Koncut bo skenirala površino svojega telesa. Vedno naivno duhovite Švicarke Les Reines Prochaines pa nas bodo vrnile v prazgodovino...

Ali res hočete vse te podobe stlačiti v en izraz?

Lansko leto nas je Rosi Braidotti na svojem navdihujočem predavanju v okviru okrogle mize z naslovom Feminizem/mi za začetnice/ke spomnila na pamflet Tri gvineje Virginie Woolf: "… V tistem slavnem odlomku pravi, kakšna grda je beseda feminizem. Vsi jo sovražijo. Vsi jo povezujejo z najbolj odvratnimi stvarmi. Tako, da vam rečem: Zažgimo jo! Znebimo se je! Zanetimo sveti ogenj in zažgimo besedo feminizem. Kar žrtvujmo jo. Toda kaj bomo videli, ko bo ogenj pogorel in se bo dim polegel? Videli bomo, da je to politični program, želja po dostojanstvu, pravici, boljšem življenju. Recite temu, kakor hočete, a ne pozabite na politični program, ne pozabite na težnjo."

Koen Van Daele