IZHODIŠČA

Naravna selekcija

Mesto žensk 2001. Vse se je začelo s pesmijo. S pesmijo, ki jo je leta 1989 napisala navdihujoča ameriška pesnica. Prvič smo jo prebrali pred nekaj leti na domači strani ženskih študij univerze v Utrechtu. Še vedno je tam:

Večina ljudi

tega sveta

je rumenih, črnih, rjavih, revnih, žensk,

nekristjanov

in ne govori angleško.

Do leta 2000

bo imelo 20 največjih mest sveta eno

skupno lastnost

nobeno ne

bo v Evropi

nobeno v ZDA.

Ta neobjavljena pesem Audre Lorde zaradi preproste ubeseditve in dejstvenosti še vedno učinkuje neverjetno silovito. Silovito v pomenu, da je, ko ste jo enkrat prebrali, ne morete več ignorirati niti pozabiti. Toda kaj storiti z njo?

V preteklih šestih letih smo imeli na festivalu Mesto žensk sramotno malo “umetnic nebele polti”. Spraševali smo se, zakaj?

Razlogi so seveda očitni: z zelo omejenim festivalskim proračunom si nikakor ne bi mogli privoščiti, da bi plačali pot nekaj deset afriškim, azijskim ali latinoameriškim umetnicam. Zato pa nimamo nikakršnega izgovora, da ne bi povabili številnih odličnih glasbenic, pisateljic, vizualnih umetnic, filmskih ustvarjalk… nebele polti, ki živijo takoj za schengensko mejo. Zakaj jih nismo izbrali prej? Ne zato, ker ne bi bile “dovolj dobre”, izvirne, domiselne ali pomembne. Da niso nastopile na festivalu, se je kratko malo zgodilo.

Natančno pa vemo, zakaj nismo na festival nikoli uvrstili moških avtorjev. S tem hoče Mesto žensk opozoriti na določene mehanizme, ki v kulturi in umetnosti vztrajno in trdovratno delujejo v prid moških. Mesto žensk nas opozarja, da boste, če ste – na primer – kustos ali selektor, ki hoče organizirati pomemben in upoštevanja vreden festival sodobnih umetnosti, verjetno izbrali več moških kakor žensk. In to ne nujno zato, ker bi bili moški šovinist, ampak zato, ker ste izbirali po liniji najmanjšega odpora.

Zato smo se odločili, da bomo isto strategijo kakor pri spolu uporabili pri kategoriji “barva polti” in izbrali samo umetnice, ki ne živijo in ne delajo v Evropi oziroma Severni Ameriki in/ali “umetnice nebele polti”. S tem ko smo kategoriji »ženska« dodali »barvo«, se je pokazalo, da je na delu mehanizem dvojne diskriminacije. Če nastopaš z “bele”, “bogate”, “krščanske”, “angleško govoreče”, “evropske” pozicije, moraš izključevati, da lahko pokažeš na mehanizme izključevanja.

Sven Lindqvist je v uvodu k svoji sijajni knjigi z naslovom Exterminate All the Brutes, v kateri raziskuje začetke evropskega genocida in nasilne kolonialne evropske posege v Afriki, zapisal: “Dovolj že veste. Tudi jaz vem dovolj. Vednosti nam ne manjka. Manjka nam pogum, da bi razumeli, kar vemo, in da bi naredili sklepe.”

Koen Van Daele