IL FAUT RÉSISTER

Pred leti sem eno leto preživela v Združenih državah Amerike. Dve zadevi sta me odvračali že od same misli, da bi tam živela dlje ali se celo naselila. Ena je bila ta, da se je socialno pomirjenemu delu mene upiralo, da vsi varčujejo za nepredvidene (prometna nesreča, bolezen) in predvidene življenjske dogodke (starost), druga ta, da - ne pretiranemu - žurerskemu delu mene ni šlo v glavo, da se noben prijatelj/ica ni oglasil/a na obisk nenapovedan/a (akademski sistem jih je silil, da so že mesece naprej načrtovali delo in »prostočasne aktivnosti«). Podoba Oaklanda, kjer večina odraslih ljudi, očitno brezposlenih, čez dan brezvoljno poseda po pločnikih, je bila zame boleče eksotična, daljna. Ne, tega nisem poznala, jugoslovanski socializem res ni bil družba tveganja.

V času po mojem odhodu iz ZDA je propadel socializem - Evropa in ves svet sta postala "Amerika" (AMERIKAKA piše - še vedno? - v stranišču v Caffe Trieste v San Franciscu). Liberalni kapitalizem je postal svetovni sistem, svet se je globaliziral, hočeš nočeš je sprejel ponudbo Zahoda: njegovih vrednot, življenjskih slogov, »demokracije«. Cena, ki so jo plačale države za tranzicijo iz socialistično planske v tržno ekonomijo, je bila visoka. Del sveta se je prvič srečal z nezaposlenostjo, povečale so se razredne razlike, zmanjšale socialne pravice.

Kolikšna je cena, ki jo pri tranziciji plačujejo ženske? V državah nekdanjega vzhodnega bloka grozljivo visoka, v Sloveniji nižja, saj so »reorganizacije« in stečaji najprej prizadeli dejavnosti, kjer so v večini zaposleni moški. Ženske prihajajo na vrsto zdaj, z »reorganizacijami« tekstilne in obutvene industrije. Revščine je tako zmerom več. Po podatkih Poročila o človekovem razvoju za Slovenijo l. 2002/2003 (poenostavljeno rečeno) revna gospodinjstva za hrano (v njej prevladujejo kruh in maščobe) porabijo še enkrat več svojih dohodkov kakor pa bogata. Hkrati revni porabijo za zdravje 2,5 krat manj svojih dohodkov kakor bogati. Dvesto petinšestdeset tisoč prebivalk/cev Slovenije živi pod pragom revščine, narašča število tistih, ki se gnetejo okoli praga in tik nad njim. Si lahko zamislimo, kakšne so preživetvene ukane, ki si jih zase in za (svoje) druge v teh razmerah izmišljajo ženske?

Zato naš čas ni čas za utopije, ki so gojišča iluzij in zato razočaranj. Čas je za utopistike (Wallerstein), »za trezno, racionalno in realistično ovrednotenje družbenih sistemov, njihovih omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost«. Čas je, da pogledamo, kakšne so alternative, ki so možne, četudi ne zanesljive.
Glavna junakinja v filmu Une Part du ciel, ki ga bomo videli na festivalu, pravi: »Il faut juste résister«, samo vztrajati je treba. V dnevih, ko smo dobro in se počutimo močne, si lahko privoščimo in spustimo besedico juste. Potem je namreč mogoče stavek prevesti: Kljubovati je treba, upirati se. In morda z Dame Darcy peti morilske balade.

 

Zoja Skušek
Predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk