VERJETI V NEMOGOČE

"Nima se smisla trudit" je rekla Alica; "nemogočih stvari se ne da verjeti."
"Drznila bi si reči, da nisi veliko vadila," je rekla kraljica. "Ko sem bila jaz v tvojih letih, sem to počela vsak dan vsaj pol ure. Včasih sem verjela kar šest nemogočih stvari že pred zajtrkom." Lewis Carroll, Alica v Čudežni deželi.

Verjeti v nemogoče, z otroško domišljijo iskati svobodo in utopično energijo, svet pravljic ali znanstvene fantastike, so strategije, značilne za mnoge umetnice na letošnjem festivalu.

Na platnu, odru ali v galeriji boste prepoznali drzna in uporniška dekleta, kot so Alica v Čudežni deželi, Pika Nogavička in "riot girrrl" Krawalla. Umetnice vas bodo povabile v svoje posebne svetove, pa naj gre za utopični dom (Milijana Babić), viktorijansko dekliškost in morilske mornarske balade (Dame Darcy), ali pa intimno spoved in metafizično srečanje (Sub Rosa). Druge bodo predstavile bolj futuristično in erotično pokrajino (Julie Nioche in Avatar Body Collision) ali raziskovale moč, ki jo dajejo pravljice in ljudska tradicija (Uršula in Janez Ramoveš, Radio Študent). Beg pred sponami realnega, iskanje brezmejne kreativnosti, užitka, anarhistične energije in virov preživetja - je skupni imenovalec teh del.

Vera v nemogoče in hkrati soočanje z realnim, krutim svetom liberalnega kapitalizma sta v jedru druge skupine del. Medtem ko beležijo voljo žensk do življenja, njihovo moč in dostojanstvo v obupnih razmerah nezaposlenosti, revščine ali ujetništva, nam ta dela dajejo lekcijo iz ponosa in resnične utopistične energije. Čeprav uporabljajo nadvse različne umetniške medije, jim je skupen miren in osredotočen formalni jezik, ki razkriva jezo in lepoto teh žensk, pa tudi (krhkih) trenutkov skupnosti.
Dve razstavi sta posvečeni delavkam v slovenski tekstilni industriji, ki se počasi zapira. Instalacija Singer Marije Mojce Pungerčar (otvoril jo bo Zbor tekstilnih delavk iz Mirne peči) in fotografska razstava Mete Krese Ko se življenje konča pri 45. Projekt Kristine Leko Milk 2003-2003 je politična akcija, družbeni dokumentarec in umetniška akcija naenkrat. Predstavlja približno 300 zagrebških mlekaric, ki bodo morda izgubile poklic zaradi evropskega procesa standardizacije. Film Bénédicte Liénard nas v končni fazi opomni, da nam bo samo solidarnost odprla Kos neba - solidarnost med tistimi, ki prebivajo v antagonističnih družbenih okoljih izkoriščanj in ponižanj, kot sta, na primer, zapor in tovarna. 

Kakšne oblike učinkovitega upora, povezav in boja si lahko predstavljamo v boju proti globalnemu prestrukturiranju in siromašenju žensk - to je fokus okrogle mize, ki jo Mesto žensk organizira v sodelovanju s slovenskim Mirovnim inštitutom.

Za konec naše poti skozi nemogoče svetove bo festival Mesto žensk predstavil vrsto eksperimentalnih glasbenic in skladateljic, ki svoje poslušalce vabijo v popolnoma neznane in neverjetne akustične svetove, kot na primer Kamilya Jubran s fuzijo evropske elektrofonije, tradicionalnih arabskih zvokov, video-arta in jazza, dadaistična sample umetnica Vicki Bennett (alias People Like Us) in Semicoductor - obe skupini delata filme iz zvokov -, norveški noise duet Fe-mail in eksperimentalna pevka Miriam Palma, ki prihaja s Sicilije.

Kraljica bo zadovoljna: Mesto žensk bo zagotovo ponudilo več kot šest priložnosti za vero v nemogoče. In končno nam bo morda z dovolj vaje celo uspelo preoblikovati "verjeti v" v "boriti se za". Pridite in vadite!
 

Bettina Knaup in Sabina Potočki