DARILA ZA DESETI ROJSTNI DAN

Antropologi pravijo, da so darila nekakšna menjava, saj dar zmerom "zahteva" povračilni dar. Nekaj zgubiš, a potem tisto, v taki ali drugačni obliki, dobiš nazaj. Daš zapestnico, dobiš ogrlico, ponudiš ribe, v zameno dobiš krompir. Vse tradicionalne družbe so poskrbele, da so menjave kolikor toliko uravnotežene in zgube poplačane. Sem sodijo tudi prazniki, rojstni dnevi. Zgubiš eno leto življenja in darila ti pomagajo pozabiti, da si za leto "krajši". Pihanje svečk na torti ni samo pihanje svečk, ima še druge funkcije.

Festivali praznujejo po svoje. Pri njih "leto več" ne pomeni kakor pri ljudeh, "leto manj". Ko bomo praznovali sedemdeseti rojstni dan Mesta žensk, ne bomo potihem računali, ali mu je ostalo še deset ali dvajset let življenja. Prav narobe, rekli bomo: To je festival, ki se je obdržal, ker je kritičen, zanimiv, aktualen, zabaven, skratka - dober. Festival, ki ima hkrati tradicijo in prihodnost. Ostanimo pri metafori rojstnega dne: Mar k rojstnim dnevom ne sodijo "bilance"? Mar ne razmišljamo, kaj se nam je dogajalo v preteklem letu, in širše, kaj smo v življenju naredili - in česa nismo? Mar ne seštevamo plusov in minusov?

Seštejmo še mi: v desetih letih obstoja festivala Mesto žensk se je na njem zvrstilo 36 gledaliških predstav in performansov, 43 koncertov, 49 filmskih in video predstav, 24 plesnih predstav, 17 likovnih in fotografskih razstav, 16 okroglih miz in simpozijev, 32 pogovorov, branj, predstavitev in predavanj, 10 delavnic in - nekaj neujemljivih kategorij, ki so se izmuznile statističnim "kategorijam" - 1 vizualno-zvočna predstavitev, 1 digitalni dialog, 1 komunikacijski projekt in 1 ulični pohod. Vsega skupaj torej 231 "glavnih" dogodkov, in še veliko "spremljevalnih". Lepo število daril, ki so jih podarile umetnice novih in malo manj novih, velikih in malo manj velikih imen; a zmerom imen kritičnih, zanimivih, zabavnih žensk, ki so držale ogledalo družbam tega sveta.

Toda na začetku smo rekli, da darilo zahteva povračilno darilo. Kaj so v teh desetih letih, ko se je na Mestu žensk odvrtelo 231 "kritičnih, zanimivih, zabavnih itn." dogodkov, dobile ženske v Sloveniji? Oglejmo si tri področja. Najprej politika: v politiki jih je manj kakor pred desetimi leti. Nič hudega, porečete, v politiki, kakršna je, ženske tako nimajo kaj iskati. Drži. Toda: ali se bo spremenila sama od sebe, ali jo bodo spremenili tisti, ki se v njej dobro počutijo? Potem zdravstvo: zdravstveno stanje žensk se slabša, a z njim vred se - presenetljivo - slabša tudi zdravstveno varstvo žensk. Spomnimo se samo pregledov, za katere je stroka nekoč tako rekoč ukazala, da morajo biti enkrat na leto, in politika jih je finančno pokrila, zdaj pa sta tako stroka kakor politika zamenjali ploščo, čeprav se, denimo, pogostnost raka pri ženskah povečuje. Na koncu še socialne pravice: vsi načini krnjenja socialne države prizadenejo bolj ženske kakor moške: žensk je več med nezaposlenimi, kar je novost zadnjih let; več žensk kakor moških ima t. i. negotove oblike zaposlitve; in ženske, zlasti mlade, teže pridejo na trg dela kakor moški; pač pa se je vsem - da, enakopravno - podaljšala delovna doba.

Poglejmo še, kaj se dogaja na področju kulture: ženske so slabše plačane, imajo manj moči in vpliva na odločanje, med drugim zato, ker v "hierarhiji delovnih mest praviloma zasedajo nižja mesta". Umetnic je veliko, a koliko je direktoric gledališč, opernih hiš, filharmonij, kulturnih domov, galerij, založb, skladov (npr. filmskega), muzejev itn.? Pred kratkim so izsledki primerjalne raziskave pokazali, da ženske v zahodni Evropi predstavljajo 23 % med gledališkimi in 20 % med filmskimi režiserji, 25 % med direktorji muzejev, 15 % med medijskimi producenti oz. glavnimi in odgovornimi uredniki ter 1 % med dirigenti. (www.culturegates.info)

O razmerjih v Sloveniji je na razpolago le malo podatkov: igralcev in igralk je približno enako (50 : 50), a koliko je režiserk itn.? Med "samozaposlenimi" v kulturi - v eni tistih tveganih oblik zaposlovanja torej, ki so med ženskami v "razvitem" svetu postale večinske - je razmerje veliko bolj uravnoteženo kakor med vodilnimi delavci v vodilnih kulturnih institucijah.

In Prešernove nagrade, ta kulturna priznanja, ki niso zgolj prestižna, temveč so povezana s čisto konkretnimi socialnimi ugodnostmi? Vzemimo spet zadnjih deset let: v tem času je veliko Prešernovo nagrado dobilo 15 umetnikov in 2 umetnici, nagrade Prešernovega sklada pa so bile razdeljene v razmerju 45 : 13 v korist umetnikov (leta 2004, denimo, 5 umetnikov in 1 umetnica). Te nagrade so simptom: simptom ženskega dela v kulturi, ki je spet simptom ženskega plačanega dela v celoti.
Bomo še naprej tiho sprejemale taka darila?

Happy Birthday to You, Happy Birthday to You...

Zoja Skušek
Predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk