ZGODBE O NE/VARNOSTI

Med obema svetovnima vojnama se je s Primorske odselilo več kot 50.000 ljudi. Odhajali so zaradi revščine, raznarodovalne politike Italije, po letu 1922 tudi zaradi fašističnega terorja. Veliko žensk je odšlo v Egipt. Njim je posvečena predstava Trieste – Alexandria Embarked (Štorja od lešandrink)*. Ogledala sem si premiero v Ljubljani in mukoma zadrževala solze ob žalosti mater, žena in deklet, ki so pustile otroke, starše, zaročence in može, da bi v tujini služile za njihovo preživetje. Hkrati sem bila navdušena, da je predstava poudarjala, kako so ženske v Aleksandriji, Kairu in drugih egiptovskih mestih odlično zaslužile, se naučile jezikov, manir, postale gospe in svetovljanke. Nekatere od njih se nikoli več niso hotele vrniti. Pa ne samo zaradi bogatega, multikulturnega okolja, v katerem so kot dojilje, guvernante, kuharice in sobarice živele. Kam pa naj bi se vrnile? Je bil dom varnost in tujina nevarnost? Ne, bilo je ravno nasprotno, in to je paradoks, ki ga zaobsega naslov letošnjega festivala Mesto žensk. Paradoks ne/varnosti, ki ji obešamo atribut sodobnega, aktualnega problema našega časa. Pa ni bilo v preteklosti nič drugače. Od soške fronte do Srebrenice begajo trepetajoči spomini in ob pomenih ne/varnosti nas spreletava srh.

Po predstavi sem se razgledovala in spoznavala avtorice – režiserko, dramatičarko, dramaturginjo, igralke, pevko zaključnega songa, kostumografinjo, izvršno producentko, režiserko spremljevalnega videa. Srečala sem Emo, ki je tudi sama umetnica, in ji opisovala svoje navdušenje nad - očitno - ženskim projektom, pa me je odločno zavrnila, češ, nimaš pojma: projekt je bilo mogoče uresničiti, ker so ga ustvarjalke naredile tako rekoč zastonj, neenakopraven položaj žensk v kulturi pa se nadaljuje in odraža ga že vsak razpis Ministrstva za kulturo, napisan izključno v moškem spolu. Ženska preobčutljivost? Pomenljivi podatki? Paradoks?

Naslednje jutro sem prebrala, da smo dobili državni praznik, 15. september, ki bo obeleževal priključitev Primorske k matični domovini in slavil boj Primorcev proti fašizmu, ki je najstarejše antifašistično gibanje v Evropi. Veliko navdušenje nad odločitvijo je izrazila županja Pirana, letošnja slovesnost pa je bila zaupana režiserki koprskega gledališča. Prav imenitno se mi je zdelo, ko sem ob jutranji kavi izvedela tudi to, da je bila letošnje poletje med desetimi najpogosteje izposojenimi knjigami v ljubljanski mestni knjižnici polovica pisateljic. In ko se poletje dokončno prevesi v jesen, odpre vrata festival Mesto žensk, ki si posebej prizadeva za večjo vidnost ustvarjalk v kulturi, umetnosti in znanosti. Paradoks? Poglejmo, kaj so o festivalu povedale avtorice in kaj so opazili udeleženci v desetih letih njegovega obstoja.

Najprej to, da je festival Mesto žensk odigral veliko vlogo pri umestitvi Ljubljane na zemljevid evropskih kulturnih, intelektualnih in socialnih dogodkov. Je dobro poznan in zelo cenjen festival, o katerem se resno diskutira v akademskih in intelektualnih krogih po Evropi. Je izvirna, enkratna kombinacija intelektualne prodornosti, umetniške ustvarjalnosti in jasnega razumevanja mednarodnih diskusij o relevantnih družbenih vprašanjih. Pa to, da stoji Mesto žensk na križišču umetnosti in znanosti, kjer se srečujejo ustvarjalke z različnih koncev sveta z različnimi idejami in političnimi prepričanji, kar je vznemirljiv podvig, ki zahteva drzno izvedbo. Potem to, da je festival izjemen v svojem pristopu k predstavitvi umetnosti žensk: namesto iskanja poljubnih podobnosti, ki naj bi temeljile na spolu, predstavlja široko paleto eksperimentalnih in izzivalnih del avtoric. Ta pristop opozarja na umetnost in kulturo, ki jo ustvarjajo ženske, ne da bi pri tem krepil ženske stereotipe. Ne ženska umetnost, predstavljena so umetniška, znanstvena in kulturna dela ustvarjalk, ki so relevantna za vsakoletno temo festivala. Seveda je tema festivala problematika žensk v sodobni družbi, vendar znotraj širšega konteksta politično, socialno in kulturno aktualnega družbenega fenomena. Kljub temu, da predstavlja širok razpon umetniških izrazov, daje Mesto žensk prav zaradi tega občutek povezanosti: vsaka umetnica je izbrana zato, da doda določeno barvo k celotni tapiseriji.

Dobro je, da nudi festival vpogled v zadnje dosežke sodobne umetnosti, podpira nove zvrsti, postavlja nova vprašanja, hkrati pa je to tudi slabo.

Zaradi hermetičnosti sodobne umetnosti ter uporabe posebne govorice in izraznosti je marsikomu festival težko razumljiv in zato neprivlačen. Performansi in predstave so zahtevni, pogosto vzbujajo nelagodje, nagovarjajo s tistim, česar se bojimo, niso vedno prijetni dogodki za popestritev vsakdanjega dne. Kulturno sceno festival z intelektualno širino gotovo poživlja in postavlja ob bok mednarodni sceni. Morda celo preveč? Bi potrebovali več slovenskih udeleženk? Ali celo manj sodobne umetnosti in več bolj komunikativnih prireditev? Več ali manj politike? Krajši festival ali morda nasprotno? Veliko je vprašanj, vrednih razmisleka, zato si želimo še toliko let festivala, da bomo lahko odgovore in odločitve preverili in, ko bo potrebno, spremenili. Kajti, ali bi vi vztrajali pri utopični viziji ‘srečne enakosti’, če bi vas vsakdanje življenje prepričevalo o nasprotnem, kot se je pred leti vprašala Duba Sambolec.

Mesto žensk spodbuja komunikacijo, raznovrstnost, povezanost in izmenjavo. Ni svetišče, pač pa križišče. Morda se srečamo.

Dr. Mirjam Milharčič Hladnik

Predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk

* Lešandrinke - Aleksandrijke je izraz za ženske s Primorske (del Slovenije od 1918 do 1943 pod italijansko oblastjo), ki so v prvi polovici 20. stoletja odhajale na delo v Egipt.