HUMOR KOT IZRAZ LJUBEZNI

Smisel za humor in modrost sta redko posejana. Razumeti humor je tako kot doživeti vaginalni orgazem. To je dar, ki ga imamo, ali pa ga nimamo. Tako kot ni mogoče opisati barv sončnega zahoda barvno slepemu - da tistega drugega primera niti ne omenjamo - tako tudi ni mogoče razložiti humorja človeku, ki zanj ni dojemljiv. Vsaka razlaga humor umori, vsako pojasnilo pa situacijo, ki bi jo humor lahko ublažil, dodatno zaplete in obteži. Kot vemo, je to sicer pogost učinek razlag in pojasnil v človeškem komuniciranju. Seveda moramo tako nepravično razdelitev modrosti in smisla za humor v človeški vrsti - kot tudi pravičnosti in enakopravnosti - globoko obžalovati. Vendar si ne smemo privoščiti lagodnega tarnanja nad nedvomno tragičnim stanjem in skrivanja v gotovosti svetobolja in žalosti, kjer celo neumnost neredko dobro izpade. Smejati se moramo glasno. Kot pravi Carlo Cipolla v orisu zgodovinske vloge po­pra pri ohranitvi veselja do življenja, je to naša družbena dolžnost, kajti humor je »blažilo par excellence, ki sprošča napetosti, rešuje sicer mučne situacije, lajša odnose in razmerja med ljudmi«.* S to temo letošnji festival Mesto žensk odpira novo poglavje v trinajst let trajajočih predstavitvah umetnosti in prizadevanjih za enakopravnejši položaj žensk nasploh in umetnic še posebno. Najbolj glasno, pa čeprav v strašni zadregi in z občutkom krivde, se ne bomo več smejali samo vicem o blondinkah in impotentnih moških, pač pa sami sebi v globoki in prostodušni naklonjenosti drug drugemu.

Mirjam Milharčič Hladnik – predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk 

 

*Carlo M. Cipolla (2003), Allegro ma non troppo, Vloga začimb (in posebno popra) v gospodarskem razvoju srednjega veka, Temeljni zakoni človeške neumnosti, Ljubljana: Studia Humanitatis; Znan­stvenoraziskovalni center SAZU.