SMEJMO SE GLASNO!

Hmm, humor… Zakaj se danes lotevati nečesa, čemur se »resne« vede in diskurzi že od začetka krščanskega štetja v najboljšem primeru izogibajo, v najslabšem pa proglasijo za prekletstvo? Znan­stveno in eksperimentalno je težko razumljivo zagrabiti izmuzljivi predmet, ki se ga morda prav zato analitične discipline otepajo kot hudič križa. Če količkaj verjamemo metodi približevanja predmetu po poti njemu podobnih struktur, potem se je humorju kanček lažje približati skozi umetnost kot prek dis­kurzov, ki jim notorično primanjkuje humorja.

Humor in umetnost delita marsikaj. Tako kot je težko nekaj neizpodbitno označiti za umetnost, tudi ni univerzalnih vicev. In ne samo to: strukture humorja, zaradi katerih se nečemu smejimo, so zelo podo­bne postopkom, ki se jih poslužuje umetnost. Ob snovanju programa 13. mednarodnega festivala so nas vodili prav ti postopki. Ker umetnost in humor druži tudi prijazna lastnost, da zapleteno realnost uprizorita vsaj malo razpleteno, a kljub temu zgoščeno, smo letošnji program oblikovali v sklopih.

Dela, ki uporabljajo ponavljanje (do absurda) in z njim zaostrovanje posameznih podob, »danih dejstev« in sporočil, nakazovanje na vnaprej predviden potek dogodkov, kar sproža ugodje, saj pomirja, smo združili v sklopu Do konca in naprej. Avstralska kabaretna uspešnica Ura burleske, zvezda bosanske popularne glasbe Hanka Paldum in brutalno iskrena, skorajda groteskna intermedijska umetnica in glas­benica Kevin Blechdom, pri kateri je nemara opaziti tudi energijo, podobno San Franciscu 1967, gredo do konca in naprej, kdaj pa tudi nazaj.

 

V drugo smer se odpravijo slovenska koreografinja in plesalka Maja Delak s svojo že enajsto premierno, tokrat inkluzivno stvaritvijo, ter Waheeda Mallaluah iz Bahrajna in Indijka Tejal Shah v razstavi Nared’!, ko posmehljivo obrneta na glavo nekatere predstave o dvotretjinskem svetu. Sklop Saj ni res, pa je tako preseneti z zmešnjavami, performativnostjo praks in identitet, ki nakazujejo, da se srečno pleše tudi na neravnem terenu. Morda so te poti kdaj strašljive, vendar so prav zato, ker so komu neznane, nam v slast.

Sladokusci znajo ceniti presenečenja. Sveža predstavnica newyorške »underground« plesne scene Ann Liv Young s poredno Sneguljčico doda poper na občutljivi nos. Japonsko-ameriška zvočna umetnica o.blaat pa nasprotno ozvočuje predmete, ki jih vedno zaznavamo, slišimo pa jih le redko. Bangladeško-italijanska vizualna umetnica Myriam Laplante nam postreže s performansom in instalacijo, v kateri obrne pravljice na glavo in nam jih podredi, tako da nam omogočajo nadaljnje uživanje. Dogodki sklopa Jasno kot včerajšnji dan so temu primerno polni suspenza in ciljajo v nepričakovane smeri. Morda prav mi stojimo na njihovi poti.

No, ne smejijo se vsi vedno sebi, največkrat se smejimo temu, kar obrača naše poti tja, kamor si ne želimo – v tem sta si humor in umetnost tudi podobna. Tisto, česar se umetnost loti in čemur se smejimo, velikokrat žuli, zato festival Mesto žensk v posebnem fokusu poseže na področje sodobnih pogojev dela in tudi izven umetnosti – na področje medijev. V Humorju dela se zaposlujemo z delom na razstavi, performansi, predavanji in video projekcijami, delavnico in publikacijo-bralnikom Humor dela.

Sedaj že uveljavljeni COWeb poglabljamo in razširjamo. Skupaj z udeleženci ustvarjamo spletno plat­formo za DIY ali naredi-sam medijske vsebine, nadaljujemo spletni festivalski časopis COWeb Zine, se oglašamo na spletnem radiu COW Radio ter predstavljamo drugo slovensko spletno glasbeno založbo MOO za zares cool punce.

 

Vsi tisti, ki si želite izpopolnjevanja v odrskih provokacijah, elektro poeziji, piromanskih veščinah ali pa ste se naveličali(e) porno filmov, v katerih ni intime niti partikularne seksualnosti, bodite posebej pozorni na letošnji sklop Izobraževanje.

 

Bojda je karnevalski in tako tudi festivalski čas namenjen prav začasni premostitvi sicer trdnih preprek in ukinitvi družbenih hierarhij, da lahko nedotakljivo postane predmet poroga. Nekateri menijo, da si moramo dovoliti smeh in zasmehovanje predvsem zato, da se po karnevalski erupciji vse lahko vrne na svoje – bojda – pravo mesto. Ali pač? Kaj pa, če se sploh ne bi nehali smejati? Mesto žensk letos ne verjame ne v humor niti v umetnost, ampak v obeh najde smodnik. Ko bo gorelo nad nami, pod nami in v nas, se bomo smejali naprej. Smejali se bomo smislu našega smeha; in šele, ko bo bučno pokalo, bomo slišali, kdo se smeji najbolj glasno!

Katja Kobolt in Dunja Kukovec

Kuratorici 13. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk