Castor ali Simone de Beauvoir

Niso le knjige, tudi njeno življenje je tisto, kar je iz Beauvoirjeve ustvarilo eno najpomembnejših feminističnih avtoric, aktivistk in bojevnic za pravice enakih možnosti. Po študiju matematike je nadaljevala s študijem filozofije na Sorboni in kot intelektualka gradila svojstveno inovativno, kritično in ostro mišljenje. Zato prav nič ne čudi, da se je kot ena redkih, ki je enakopravno stopala v moško-središčni družbi, spraševala, »zakaj za Sartra niso nikoli rekli, da je moj spremljevalec «. Vizualno privlačna, duhovno močna, ekscentrična, nekonvencionalna in queer persona je preizkušala življenje, da bi udejanjila eksistencialistično misel o (ne-)svobodi in ujetosti posameznika v meščanski matriki. Življenje je zajemala z veliko žlico in se na koncu zrušila od bolezni in pijače. Svetovno slavo ji je prineslo delo Drugi spol (1949), feministična biblija, v kateri je med drugim zapisala: »Ženska se ne rodi, ženska to postane.« S tem spoznanjem skozi raziskavo zgodovine in sodobnega družbenega položaja žensk neposredno zavrača biološki determinizem in družbeni konstruktivizem. Moč Simone de Beauvoir izhaja iz vztrajanja v dvoumju in razcepljenosti, saj ženskost zanjo ni niti trdna in enovita subjektivna pozicija niti neustavljivo prehajanje v drsenju označevalne verige. Obenem je z delovanjem v francoskem liberalnem gibanju vplivala na izboljšanje vzgojnoizobraževalnega sistema in položaja žensk z uzakonitvijo pravice do splava, na enakost plačila med spoloma ipd. Prebiranje filozofskih analiz, romanov, avtobiografij in pisem nam odkriva Castorino bogato teoretsko misel, pa tudi dejavno življenje zunaj udomačenih in navadno varnih družinskih kalupov. Že v študentskih letih so jo začeli klicati Castor, kar v francoščini pomeni bober, saj je danes stoletna Simone delala kot bober – ali drugače: bila je pridna kot mravlja.