Bor Pleteršek: Dediči nasilja

Kritika filma Buda se je zrušil od sramu (Buda Az Sharm Foru Rikht, 2007)

»Ti vizualni elementi /…/ avtorici služijo kot kulturne reference na sodobni Afganistan, z upodabljanjem nasilne otroške igre pa signalizira nevarnost za reproduciranje nasilja v prihodnosti.«

Hana Makhmalbaf se v svojem igranem celovečernem prvencu skozi zgodbo o deklici Baktay in njeni neusahljivi želji, da bi lahko prisostvovala pouku v šoli, loteva obravnave otroškega sveta v sodobni afganistanski družbi, natančneje, položaja deklic in njihove izobrazbe. Izbira tematike filma Buda se je zrušil od sramu (Buda Az Sharm Foru Rikht, 2007), spričo dejstva, da avtorica izhaja iz družine, ki je močno povezana z Afganistanom, ne preseneča. Njena starejša sestra, Samira Makhmalbaf, je namreč tam posnela svoj film Panj é asr (At Five in the Afternoon, 2003), prav tako pa je tam snemal tudi njen oče, uveljavljeni iranski cineast Mohsen Makhmalbaf, ki je v Kabulu med drugim ustanovil tudi Afganistansko gibanje za izobrazbo otrok.
Avtoričina odločitev, da bo zgodbo male Baktay upodobila skozi otroške oči, ji je omogočila, da posledice afganistanske vojne preteklosti (in sedanjosti) ter ekstremističnih družbenih politik, ki pestijo Afganistan zadnjih desetletij, osmisli prek njihovega uničujočega vpliva na mlajšo generacijo, obenem pa je skozi otroško perspektivo izrisala močan kontrast med nedolžnostjo in naivnostjo otroškega sveta na eni strani ter nasiljem, ki neizprosno pronica v ta svet in ga opredeljuje, na drugi.
Baktay se na poti do uresničitve svoje želje sooča s pomanjkanjem denarja za nakup šolskih potrebščin, nasilno igro otrok, ki jo »ugrabijo« in ji grozijo s kamenjanjem, in ko se zazdi, da je končno dosegla svoj cilj, še z nenaklonjenostjo šolajočih se deklic, ki je ne spustijo v šolske klopi, z njeno šminko, s katero je hotela pisati v zvezek, pa si v hudomušni igri za hrbtom učiteljice premažejo obraze. Ti vizualni elementi – šminka, zvezek, papirnata vrečka, s katero mali »talibani« prekrijejo Baktayino glavo – avtorici služijo kot kulturne reference na sodobni Afganistan, z upodabljanjem nasilne otroške igre pa signalizira nevarnost za reproduciranje nasilja v prihodnosti.
Ob minimalističnemu dialogu, počasnem tempu pripovedi in spontani igri mladih naturščikov film deluje kot poetičen dokument. Avtoričin »dokumentaristični« pristop k snemanju fikcije nadalje podčrtujejo realistična fotografija, občasno snemanje iz roke in zgodba, osnovana na ruralnem vsakdanu. Simbolistična uporaba skalnatih in peščenih eksterierjev ter bližnjih posnetkov otroških obrazov priča o zavezanosti bogatemu izročilu iranske nacionalne kinematografije, takšna oblikovna zasnova filma pa izpričuje svojevrsten angažma tudi onkraj vsebinskih tematik.
Filmska govorica Hane Makhmalbaf, ki spaja njen osebni avtorski pečat z estetskimi značilnostmi iranskega filma, je v upodabljanju družbe, tragično zaznamovane z globalnimi političnimi in gospodarskimi procesi, pomenljivo dejanje. Zevajočo praznino v skalovju, ki jo je v provinci Bamijan za sabo pustilo uničenje budističnih kipov s strani Talibanov leta 2001 in pred katero se odvija večino filma, avtorica namreč metaforično izenačuje s praznino opustošene afganistanske kulture, pri čemer se zaveda vitalnega pomena obstoja avtentične nacionalne kulture, brez katere obnova afganistanske družbe ne bo mogoča. Buda se je zrušil od sramu je film, ki rahločutno pripoveduje zgodbo o prizadevanju za plemenit cilj, ki ga pooseblja odločnost deklice Baktay, da si pridobi izobrazbo, navkljub agresivnemu in krivičnemu okolju, ki ji to skuša preprečiti.