Tjaša Pogačar Podgornik

Kritika filma Buda se je zrušil od sramu (Buda Az Sharm Foru Rikht, 2007)

»Trojnost vloge/igre otrok – otroci filmski igralci, ki igrajo otroke, ki se igrajo odrasle, ki so v vlogi vojakov – ne velja zgolj za dečke/vojake, pač pa tudi za deklice, ki nastopajo v vlogi žrtve ali pa 'lepotice', kar nazorno prikaže prizor s šminko in dekliškim razredom.«

Film Buda se je zrušil od sramu (Buda az sharm foru rikht,2007) skozi dialoško minimalistično a vizualno bogato pripoved razkrije zgodbo o afganistanski deklici, ki je želela v šolo. Preprostost naracije, ki temelji na želji po znanju, je le navidezna, saj se deklica na svoji poti srečuje z različnimi situacijami, ki kompleksno in poglobljeno odpirajo ključna vprašanja o afganistanski družbi in družbi nasploh.
Protagonistka, šestletna Baktay, živi pod ostanki Budovega kipa, ki so ga v letu 2001 zrušili talibani. Eksplozija in podoba rušečega se kipa, ne označujeta le začetka in konca filma, pač pa tudi menjavo obdobij, menjavo režimov. Označujeta preteklost in prihodnost, film pa kot drobec sedanjosti osvetljuje aktualna družbena vprašanja.
Filmska govorica filma se odvije v znaku igre nasprotij. Fikcija se prepleta z dokumentarnimi prvinami, dovršena in poetična fotografija pa se s svojo čarobno atmosfero polno živih barv ne sklada s svetom, ki ga prikazuje.
Ta ni, čeprav otroški, prav nič nedolžen. Otroci svoje igre oblikujejo pod vplivom realnosti, ki jih obdaja – igrajo se vojno in kamenjanje, talibane in ameriške zaveznike –,
privzemajo vloge, ki jih odraslim narekuje dominantni družbeni diskurz. Trojnost vloge/igre otrok – otroci filmski igralci, ki igrajo otroke, ki se igrajo odrasle, ki so v vlogi vojakov – ne velja zgolj za dečke/vojake, pač pa tudi za deklice, ki nastopajo v vlogi žrtve ali pa »lepotice«, kar nazorno prikaže prizor s šminko in dekliškim razredom. Telo se pokaže kot orodje ideologije, identiteta pa kot ideološki konstrukt.
Baktay še ne ve, da obstajajo zakoni, ki določajo pravice žensk in moških in ne ve zakaj imajo deklice posebne, ločene šole. Ne razume vojne, ne razume smrti. V svoji »nevednosti« se nedolžno odziva na norme in pravila socialnega in pravnega okolja, ki jo že določajo in jih razkriva kot družbeni konstrukt. Dogovor.
V tem kontekstu se šola, v katero si Baktay tako zelo želi, izkaže kot ideološki aparat države, ki vzgaja mačistično družbo, spodbuja diskriminacijo in normalizira – ko bo šla v šolo jo bodo naučili, kakšna je njena vloga.
Film zamenjuje življenje z igro (in obratno), v kateri strani nimajo predznaka (zato se lahko tudi poljubno menjajo – ista skupina otrok enkrat nastopa v vlogi Talibanov, drugič Američanov), pa so si vseeno vedno nasprotne.
Dokumentarističen način snemanja doprinese k režiserkini težnji, da ne sodi in in ne ocenjuje – družbo nasprotij, razdeljeno na moške in ženske, na Američane in Talibane, na odrasle in otroke, kaže kot celoto, ujeto v neskončno zanko večnega konflikta.
Navkljub neobsojajoči dokumentaristični fikciji pa avtorica filma ne ostane neopredeljena. Makhmalbafova pokaže, da se vzorci nasilja in diskriminacije implementirajo prek vzgoje in družbenega okolja. Zato vsekakor ne gre filma Buda se je zrušil od sramu razumeti zgolj v kontekstu afganistanske družbe; film poziva tudi k premisleku družbenih odnosov in norm lastne kulture ter prevzemanju odgovornosti za diskriminatorne prakse družbe, ki izključuje na vsakem koraku.