(Pre)živeti ta neumni čas anti-kulturnosti, moralizma in cinizma

Zdi se, da gre na slabše, kljub temu, da nas prepričujejo, kako nas bo gospodarska rast osvobodila, kako bomo vsi živeli bolje, kako bo vse lepo in prav. Kot da bi nam opisovali nebesa, za katera se je treba žrtvovati v tostranstvu, v sedanjem življenju, ker bo tisto, tam daleč v prihodnosti, polno cedečega se medu in mleka in pečenih pišk, ki letajo po zraku. V resnici pa so nebesa ena velika prevara, nikoli jih ne bomo ne videli in ne doživeli. Ne le zato, ker so neresnična in ne obstajajo. Tudi če jih jemljemo kot metaforo, ne vzdržijo. Nič nam ne bo bolje, če zategnemo pas, se odpovedujemo pravicam, potrpimo, če nekaj časa nismo plačani za delo, ki smo ga že zdavnaj opravili, ali pa se žrtvujemo, da bo šlo bolje podjetjem, da bodo potem lažje generirala profit in potem dvignila plače in na novo zaposlovala, država pa bo pobrala vse davke, jih pravično prerazporedila od bogatih k revnim in vsem bo bolje. Ni res, in sicer iz preprostega razloga. Ker tega nihče več ne vidi kot žrtev, ampak kot naravno stanje. Smo pač v kapitalizmu.

Desetletje neoliberalnega novoreka o tem, da ni pravično parazitirati na gospodarstvu, ki se trudi in je pošteno in edino zagotavlja dodano vrednost, država (beri kultura, sociala, izobraževanje in zdravstvo) pa ga z davki uničuje in mu ne da dihati, je privedlo do tega, da temu večina verjame. Da je pravično, če gospodarstvo ne odvaja davkov (tudi prispevkov ne!), saj države sploh ne potrebujemo, če pa je že, mora shujšati in postati skrajno vitka. Dovolj je, da imamo dobro sodstvo, ki bo skrbelo za red, pravičnost in poštenost, ljudje pa naj se potrudijo preživeti, naj grejo delat, ne pa afne guncat s temile predstavami, pa z gledališčem, plesom in filmom ali glasbo. Tisti, ki so dobri, bodo že zaslužili, kdor pa ni, naj to dela v prostem času in ne pričakuje, da bodo pridni lastniki kapitala kaj primaknili k tej afnariji. Do tega je privedlo to desetletje neoliberalnega novoreka, da se sedaj stranke bahajo s programom, ki privatizira zdravstvo, pa šolstvo in vse ostalo. Ki znižuje davke in uvaja socialne kapice, da bodo bogati še bogatejši, revni pa še revnejši (nižji kot so davki – in posledično manjša redistributivna moč države –, manj denarja je za kulturo). In potem brez sramu govorijo o tem, da tako znižujejo revščino in skrbijo za to, da bo vsem bolje.

Do sem je verjetno že jasno, zakaj se letošnji festival Mesto žensk osredotoča na taktike preživetja. Zato, ker gre v kulturi vedno bolj za preživetje in ker so mojstrice takšnih taktik tradicionalno ženske, ki morajo preživeti ne le sebe, ampak tudi vse okoli (starše in otroke, pa sorodnike in prijatelje, včasih še brezdomce in vse ostale). Tudi festival je vse bolj prepuščen umetnosti preživetja, ustvariti in pokazati mora čim več za čim manj. Sestavljajo ga številne umetnice, ki komajda kaj zaslužijo za predanost, kreativnost in predstave, ki nas vznemirjajo, pomirjajo, razburjajo in nas ne pustijo hladne. Poleg svoje umetniške angažiranosti morajo kreativnost kazati tudi v vsakdanjem življenju. Kar naprej iščejo načine, kako preživeti, kako iz malega narediti veliko, kaj jesti, kje piti in kako se obleči, predvsem pa, kje najti denar za ideje, navdihe, ustvarjanje in predstavljanje. 

Ampak to je lahko tudi nevarno, saj s tem pokažejo, da lahko tudi z manj nastane veliko, ampak če tega ne pokažejo, kdo jih bo pa videl, kdo bo prepoznal njihovo umetniško moč? Ta prepletenost in zapletenost pokažeta, da je kultura dom prekarjata, njegov izvor in začetek. Kar je veljalo že dolgo v kulturi, se danes prenaša na vsa področja: fleksibilnost, začasnost, pogodbe, samozaposlenost, odlog plačila, plačila nikjer, ni prispevkov in zavarovanja, ni delovnega časa in ne regresa, ni in ni in ni. Saška Rakef in Jasmina Založnik bosta o tem spregovorili, kot bi lahko le malokdo, z lastno izkušnjo in sposobnostjo refleksije, na pretanjen način, vendar naravnost in brez milosti.

Letošnji festival bo tudi pokazal, da so taktike preživetja v številnih krajih sveta tako nujne, da rešujejo življenja. Kako bi drugače preživeli v Palestini, ki jo tematizira Raeda Saadeh, ko želi s simbolnim sesanjem pokazati na absurdnost izraelsko-palestinskega konflikta, ki se kaže v metafori o zemlji brez ljudi in ljudeh brez zemlje. Larissa Sansour napolni to praznino in čistost s podobami v stolpnici, v katero stlači vse Palestince, ki sedaj končno živijo na »veliki nogi«. Marina Gržinić in Aina Šmid pokažeta na nujnost množičnih selitev iz Afrike v Evropo, ker gre za življenja in preživetja; priseljence pričakajo sovražnost, rasizem in nacionalizem – kot da številni na tej strani ne bi bili na istem in ne bi mogli razumeti drugega v revščini in bedi.

Seveda to še ni vse. Nočemo razkriti, kakšne taktike lahko razvijete, da boste dobro živeli; če že to ne, pa vsaj preživeli. Kako vam lahko pomaga ali zaplete življenje tehnologija, kaj vse se dogaja v vesolju in kaj se zgodi, ko se najdemo nekje vmes med tu in tam, med noter in zunaj, med prisotnostjo in odsotnostjo, ki je tako skrivnostna, da nas kliče in vabi: »Pridite, pridite in poglejte«. No, le pridite, tudi letos bo napeto. Upam, da boste uživali ali pa vsaj kaj odnesli s sabo domov in tam v miru prebavili. Vabljeni!

Vesna Leskošek, častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk