Mara Vujić: Telo – moj teritorij

»Ne sprejemam več stvari, ki jih ne morem spremeniti. Spreminjam stvari, ki jih ne morem sprejeti.« Angela Davis

Priprava uvodnega teksta na temo Telo – moj teritorij je sovpadla z dogajanjem, ki ga preprosto ni mogoče ignorirati. Dan za dnem opazujemo, govorimo in se soočamo z valovi mrtvih in živih teles beguncev, ki so bodisi izgubili življenja ali obtičali na ledeni tehnokratski in legalistični meji EU. Neposredno lahko spremljamo različne družbene in politične izkušnje vpetosti telesa – ne na odru, temveč v realnosti! – v represije, torture in odtujenosti; telesa, izpostavljena ekonomskemu, političnemu, družbenemu nasilju do/prek mej človeške vzdržljivosti. Telesa, ki so zgovorni nosilci posredovanja radikalnih političnih in družbenih sporočil v širšem kontekstu boja za politično nadvlado. Razočaranje nad neobvladovanjem begunske katastrofe iz dneva v dan raste, odsotnost solidarnosti na evropski in svetovni ravni pa vsak dan zaostruje polarizacijo javnega mnenja do problematike, opravičuje uporabo represije, krepi ksenofobijo in netoleranco in vzbuja paniko in strah pred Drugimi. Da temeljne človekove pravice in osnovne vrednote enakosti naše tako imenovane demokratične družbe ne veljajo za vse, je bolj jasno kot kdaj koli prej, tako kot dejstvo, da se z begunsko katastrofo ne spopadamo na način, ki naj ne bi bil le humanitaren, ampak predvsem političen. Zato je v tem trenutku zelo pomembno mobilizirati čut za družbeno odgovornost in politično delovati proti ilegalizaciji ljudi, zapiranju mej, spodbujati reševanje krize na načelih solidarnosti, sprejemanja, človečnosti in si prizadevati za temeljito spremembo vladajočega političnoekonomskega sistema.

V zadnjem letu smo tudi na drugem koncu »zahodnjaške demokracije« spremljali številne skrb vzbujajoče dogodke, ki kažejo na utrjevanje družbeno dominantne hierarhije v razmerju do manjšinskih ali nenormativnih (spolno, rasno, razredno opredeljenih) teles. V ZDA smo bili priča verižnemu nesankcioniranemu nasilju in celo umorom temnopoltih državljanov, ki izvirajo v globoko zakoreninjenem rasizmu, na katerega opozarja gibanje Black Lives Matter (Črna življenja štejejo). Ne smemo pozabiti, da diskriminiranosti črnske skupnosti v ZDA ne moremo razumeti brez upoštevanja kapitalističnih družbenih odnosov oziroma razrednega vprašanja. Prav tako se v ZDA v zadnjih mesecih opozarja na alarmanten porast umorov transspolnih žensk. Anja Koletnik o tem poroča: »Kot ponavadi so tudi tokrat glavne žrtve diskriminacije, nasilja in umorov nebele transspolne ženske. To je posledica transmizoginije, ki prizadane transspolne ženske, saj se nahajajo na preseku identitet/ diskriminacij kot ženske in transspolne osebe hkrati pa v veliki večini prispeva tudi okoliščina rasne/etnične pripadnosti.«

Razmišljanje o ženskem telesu, ki je od nekdaj ena osrednjih tem feminističnih razprav in boja, kot teritoriju, na katerem se odvijajo številni boji različnih dominantnih pozicij moči za nadvlado in oblast, so spodbudili stalni poskusi ponovne tradicionalizacije družbe, ki – tako pri nas kot v širši regiji – nastopajo v valovih. Zgovoren primer prihaja iz sosednje Hrvaške. Gre za poskus omejevanja pravice do splava in obravnavanje ženskega telesa kot lastnine v službi države za reproduciranje patriarhalnega sistema in nacionalnih interesov, o katerem je poročala Asja Hrvatin: »Na Hrvaškem je trenutno v vsaj šestih javnih bolnišnicah (v Kninu, Našicah, Vinkovcih, Požegi, Zagrebu in Splitu) ženskam onemogočeno storiti splav, saj vsi zdravniki v bolnišnicah uveljavljajo ugovor vesti. Ženske morajo torej iskati storitve v drugih krajih ali, še huje, v zasebnih ordinacijah, kar pahne njihovo odločitev v polje nelegalnega. Pravica do odločanja o lastnem telesu postane privilegij, ki si ga lahko privoščijo (dobesedno, saj splavi na črnem trgu na Hrvaškem, po podatkih Jutarnjega lista, dosežejo cene do tisoč evrov) le ženske iz višjega razreda. Patriarhalno zatiranje se v tem primeru zlepi z razrednim vprašanjem.« Tudi pri nas je februarja letos Zavod Božji otroci pred ljubljansko porodnišnico izvajal pritisk z organizacijo shoda, na katerem so prostovoljci (z zgovornimi transparenti) molili za vse nerojene otroke, ženske, ki so ali nameravajo opraviti splav, in zdravstvene delavce, ki splav opravljajo. Vsak komentar je odveč.

Konstantna potreba po nadzoru nad našimi telesi/jazi, številni družbeni konstrukti, normativi in identifikacije, ki se mu pripisujejo oziroma vanj vpisujejo, aktualizirajo zanimanje za telo kot teritorij, ki se giblje na presečišču družbene in umetniške prakse, s posebnim poudarkom na v telo usmerjenih umetniških praksah. Torej praksah, ki so dobesedno vložile svoja telesa v aktivizem in mobiliziranje novih oblik diskurzov, da bi omajale njihovo marginalizacijo in zatiranje. Omenjeni primeri so le nekatere oblike diskriminacije in nadzora, ki se pojavljajo v odnosu do teles, opredeljenih na osnovi rase, vere, razreda, spola in spolne usmerjenosti, ki so izbruhnile in preplavile medijski prostor in našle svoje mesto v javnem diskurzu; številne druge obstoječe oblike zatiranja in marginalizacije ostajajo nevidne. Političnost in posredno etičnost umetnosti je v tem, da odpira prostor obstoja med binarnimi opozicijami, v katerem se obstoječi politika in etika med telesi/jazi postavljata pod vprašaj, da redefinira in odpira možno prihodnost in se hkrati distancira od institucionaliziranih hierarhičnih družbenih razmerij. Zato festival govori o feminizmu, zasnovanem na zavračanju esencialističnega razumevanja identitete, in odpira prostor za izpostavljanje diskurzov, ki si prizadevajo za transformacijo vseh družbenih odnosov, utemeljenih na podrejanju žensk in vseh nenormativnih subjektivitet. Pozornost usmerjamo k oblikam medsebojnega povezovanja in povezovanju z okoljem, ki stremi k osmišljanju novih modelov in načinov kolektivnega sobivanja.

S programskega vidika nas je zanimala ideja prostega pretoka večjega števila identitet posameznika in njihove legitimizacije. Torej tiste umetniške prakse, ki obravnavajo telo kot teritorij družbenih ali političnih procesov in refleksij, ki Drugim omogoča plesti družbene niti nekapitalističnega trga. Take, ki ponujajo možnost za svobodno zamišljanje odnosov, ki ne temeljijo na prevladi, in si prizadevajo preoblikovati in razbijati družbene norme. V ospredju sta telo in spol kot rezultat znanstvenega, individualnega, kolektivnega procesa; telo, ki se dvigne iz misli, ki ga ustvari misel ali izkušnja. Telo z mnogovrstnimi podaljški, ki ima lahko mnogovrstne odnose s prostori in z drugimi telesi, deesencializirane in premeščene subjektivitete, ki potrjujejo, da je telo razpršeno po družbenem prostoru. Zanima nas zgodba o potovanju skozi ta telesa in prostore z izzivanjem misli na individualne identitete, ki tvegajo drugačnost/ heterogenost. Zanimajo nas umetniške prakse, ki postavljajo v ospredje telo, da bi raziskovale pomnožene, razpršene in nenormativne subjektivitete, ali načrtovano uprizarjajo odsotnost telesa, ki se materializira v sledeh njegove dematerializacije. Vendar nam nujnost umeščanja tega (družbenega) telesa v dani teritorij ne bo prihranjena, saj je to med drugim tudi zgodba teritorijev in posameznikov, prekrižanih s tokovi, skupnostmi, kolonijami in politikami tega, kaj je zasebno in kaj javno.

Naj zaključim s citatom, ki povzema številne iztočnice letošnjega festivala, in vas hkrati lepo vabim, da se nam pridružite. Amelia Jones v svoji knjigi Body Art – Uprizarjanje subjekta navaja Allucquére Rosanne “Sandy” Stone, priznano ameriško transspolno teoretičarko, ki velja za utemeljiteljico transspolnih študij: »Z dejanjem branja ustvarjamo pomen. Telo beremo kot tekst; skušamo ga narediti berljivega, razvijamo izdelane tehnologije lociranja, da bi trajno uvrstili pomen telesa v precizen sistem kulturnih prepričanj in pričakovanj; toda najzanimivejša telesa se izmikajo temu poskusu, da bi jih locirali v okviru vnaprej določene strukture.«

Reference:
Anja Koletnik, torekobpetih.si/ komentar/transspolna-zivljenja-solegitimna, 1. september 2015.
Asja Hrvatin: Mati, domovina, lastnina: Pravica do splava na Hrvaškem, www.siol.net
Amelia Jones. Body Art – Uprizarjanje subjekta, Ljubljana: Maska/ Študentska založba, zbirka Transformacije/zbirka Koda, 2002, str. 271.