Mara Vujić: Telo – moj teritorij
»Ne sprejemam več stvari,
ki jih ne morem spremeniti.
Spreminjam stvari, ki jih ne
morem sprejeti.« Angela Davis
Priprava uvodnega teksta na
temo Telo – moj teritorij je
sovpadla z dogajanjem, ki ga
preprosto ni mogoče ignorirati.
Dan za dnem opazujemo,
govorimo in se soočamo z
valovi mrtvih in živih teles
beguncev, ki so bodisi izgubili
življenja ali obtičali na ledeni
tehnokratski in legalistični
meji EU. Neposredno lahko
spremljamo različne družbene
in politične izkušnje vpetosti
telesa – ne na odru, temveč
v realnosti! – v represije,
torture in odtujenosti; telesa,
izpostavljena ekonomskemu,
političnemu, družbenemu
nasilju do/prek mej človeške
vzdržljivosti. Telesa, ki so
zgovorni nosilci posredovanja
radikalnih političnih in
družbenih sporočil v širšem
kontekstu boja za politično
nadvlado. Razočaranje nad
neobvladovanjem begunske
katastrofe iz dneva v dan
raste, odsotnost solidarnosti
na evropski in svetovni
ravni pa vsak dan zaostruje
polarizacijo javnega mnenja
do problematike, opravičuje
uporabo represije, krepi
ksenofobijo in netoleranco
in vzbuja paniko in strah
pred Drugimi. Da temeljne
človekove pravice in osnovne
vrednote enakosti naše tako
imenovane demokratične
družbe ne veljajo za vse,
je bolj jasno kot kdaj koli
prej, tako kot dejstvo, da
se z begunsko katastrofo
ne spopadamo na način, ki
naj ne bi bil le humanitaren,
ampak predvsem političen.
Zato je v tem trenutku zelo
pomembno mobilizirati čut
za družbeno odgovornost
in politično delovati proti
ilegalizaciji ljudi, zapiranju
mej, spodbujati reševanje
krize na načelih solidarnosti,
sprejemanja, človečnosti in
si prizadevati za temeljito
spremembo vladajočega
političnoekonomskega
sistema.
V zadnjem letu smo tudi na
drugem koncu »zahodnjaške
demokracije« spremljali
številne skrb vzbujajoče
dogodke, ki kažejo na
utrjevanje družbeno
dominantne hierarhije v
razmerju do manjšinskih
ali nenormativnih (spolno,
rasno, razredno opredeljenih)
teles. V ZDA smo bili priča
verižnemu nesankcioniranemu
nasilju in celo umorom
temnopoltih državljanov,
ki izvirajo v globoko
zakoreninjenem rasizmu, na
katerega opozarja gibanje
Black Lives Matter (Črna
življenja štejejo). Ne smemo
pozabiti, da diskriminiranosti
črnske skupnosti v ZDA
ne moremo razumeti brez
upoštevanja kapitalističnih
družbenih odnosov oziroma
razrednega vprašanja. Prav
tako se v ZDA v zadnjih
mesecih opozarja na
alarmanten porast umorov
transspolnih žensk. Anja
Koletnik o tem poroča: »Kot
ponavadi so tudi tokrat glavne
žrtve diskriminacije, nasilja in
umorov nebele transspolne
ženske. To je posledica
transmizoginije, ki prizadane
transspolne ženske, saj se
nahajajo na preseku identitet/
diskriminacij kot ženske in
transspolne osebe hkrati pa
v veliki večini prispeva tudi
okoliščina rasne/etnične
pripadnosti.«
Razmišljanje o ženskem
telesu, ki je od nekdaj ena
osrednjih tem feminističnih
razprav in boja, kot teritoriju,
na katerem se odvijajo številni
boji različnih dominantnih
pozicij moči za nadvlado
in oblast, so spodbudili
stalni poskusi ponovne
tradicionalizacije družbe, ki –
tako pri nas kot v širši regiji –
nastopajo v valovih. Zgovoren
primer prihaja iz sosednje
Hrvaške. Gre za poskus
omejevanja pravice do splava
in obravnavanje ženskega
telesa kot lastnine v službi
države za reproduciranje
patriarhalnega sistema in
nacionalnih interesov, o
katerem je poročala Asja
Hrvatin: »Na Hrvaškem
je trenutno v vsaj šestih
javnih bolnišnicah (v Kninu,
Našicah, Vinkovcih, Požegi,
Zagrebu in Splitu) ženskam
onemogočeno storiti splav,
saj vsi zdravniki v bolnišnicah
uveljavljajo ugovor vesti.
Ženske morajo torej iskati
storitve v drugih krajih ali, še
huje, v zasebnih ordinacijah,
kar pahne njihovo odločitev
v polje nelegalnega. Pravica
do odločanja o lastnem telesu
postane privilegij, ki si ga
lahko privoščijo (dobesedno,
saj splavi na črnem trgu
na Hrvaškem, po podatkih
Jutarnjega lista, dosežejo
cene do tisoč evrov) le
ženske iz višjega razreda.
Patriarhalno zatiranje se v
tem primeru zlepi z razrednim
vprašanjem.« Tudi pri nas
je februarja letos Zavod
Božji otroci pred ljubljansko
porodnišnico izvajal pritisk
z organizacijo shoda, na
katerem so prostovoljci (z
zgovornimi transparenti)
molili za vse nerojene otroke,
ženske, ki so ali nameravajo
opraviti splav, in zdravstvene
delavce, ki splav opravljajo.
Vsak komentar je odveč.
Konstantna potreba po
nadzoru nad našimi telesi/jazi,
številni družbeni konstrukti,
normativi in identifikacije,
ki se mu pripisujejo
oziroma vanj vpisujejo,
aktualizirajo zanimanje za
telo kot teritorij, ki se giblje
na presečišču družbene
in umetniške prakse, s
posebnim poudarkom na v
telo usmerjenih umetniških
praksah. Torej praksah, ki so
dobesedno vložile svoja telesa
v aktivizem in mobiliziranje
novih oblik diskurzov,
da bi omajale njihovo
marginalizacijo in zatiranje.
Omenjeni primeri so le
nekatere oblike diskriminacije
in nadzora, ki se pojavljajo v
odnosu do teles, opredeljenih
na osnovi rase, vere, razreda,
spola in spolne usmerjenosti,
ki so izbruhnile in preplavile
medijski prostor in našle
svoje mesto v javnem
diskurzu; številne druge
obstoječe oblike zatiranja
in marginalizacije ostajajo
nevidne. Političnost in
posredno etičnost umetnosti
je v tem, da odpira prostor
obstoja med binarnimi
opozicijami, v katerem se
obstoječi politika in etika med
telesi/jazi postavljata pod
vprašaj, da redefinira in odpira
možno prihodnost in se hkrati
distancira od institucionaliziranih
hierarhičnih družbenih
razmerij. Zato festival govori
o feminizmu, zasnovanem na
zavračanju esencialističnega
razumevanja identitete,
in odpira prostor za
izpostavljanje diskurzov, ki si
prizadevajo za transformacijo
vseh družbenih odnosov,
utemeljenih na podrejanju
žensk in vseh nenormativnih
subjektivitet. Pozornost
usmerjamo k oblikam
medsebojnega povezovanja
in povezovanju z okoljem,
ki stremi k osmišljanju
novih modelov in načinov
kolektivnega sobivanja.
S programskega vidika nas
je zanimala ideja prostega
pretoka večjega števila
identitet posameznika
in njihove legitimizacije.
Torej tiste umetniške
prakse, ki obravnavajo
telo kot teritorij družbenih
ali političnih procesov
in refleksij, ki Drugim
omogoča plesti družbene
niti nekapitalističnega trga.
Take, ki ponujajo možnost
za svobodno zamišljanje
odnosov, ki ne temeljijo na
prevladi, in si prizadevajo
preoblikovati in razbijati
družbene norme. V ospredju
sta telo in spol kot rezultat
znanstvenega, individualnega,
kolektivnega procesa; telo,
ki se dvigne iz misli, ki ga
ustvari misel ali izkušnja. Telo
z mnogovrstnimi podaljški,
ki ima lahko mnogovrstne
odnose s prostori in z drugimi
telesi, deesencializirane in
premeščene subjektivitete,
ki potrjujejo, da je telo
razpršeno po družbenem
prostoru. Zanima nas zgodba
o potovanju skozi ta telesa
in prostore z izzivanjem misli
na individualne identitete,
ki tvegajo drugačnost/
heterogenost. Zanimajo
nas umetniške prakse, ki
postavljajo v ospredje telo,
da bi raziskovale pomnožene,
razpršene in nenormativne
subjektivitete, ali načrtovano
uprizarjajo odsotnost telesa,
ki se materializira v sledeh
njegove dematerializacije.
Vendar nam nujnost
umeščanja tega (družbenega)
telesa v dani teritorij ne bo
prihranjena, saj je to med
drugim tudi zgodba teritorijev
in posameznikov, prekrižanih
s tokovi, skupnostmi,
kolonijami in politikami tega,
kaj je zasebno in kaj javno.
Naj zaključim s citatom, ki
povzema številne iztočnice
letošnjega festivala, in vas
hkrati lepo vabim, da se nam
pridružite. Amelia Jones
v svoji knjigi Body Art –
Uprizarjanje subjekta navaja
Allucquére Rosanne “Sandy”
Stone, priznano ameriško
transspolno teoretičarko,
ki velja za utemeljiteljico
transspolnih študij: »Z
dejanjem branja ustvarjamo
pomen. Telo beremo kot
tekst; skušamo ga narediti
berljivega, razvijamo izdelane
tehnologije lociranja, da bi
trajno uvrstili pomen telesa
v precizen sistem kulturnih
prepričanj in pričakovanj;
toda najzanimivejša telesa se
izmikajo temu poskusu, da
bi jih locirali v okviru vnaprej
določene strukture.«
Reference:
Anja Koletnik, torekobpetih.si/
komentar/transspolna-zivljenja-solegitimna,
1. september 2015.
Asja Hrvatin: Mati, domovina,
lastnina: Pravica do splava na
Hrvaškem, www.siol.net
Amelia Jones. Body Art – Uprizarjanje
subjekta, Ljubljana: Maska/
Študentska založba, zbirka
Transformacije/zbirka Koda, 2002,
str. 271.