Praksa in teorija spola

Helena Velena je ena izmed štirih transpolnih umetnic_kov in teoretičark_jev, ki jih letos gosti Mesto žensk in (pre)številna udeležba njenega javnega intervjuja Transspolnost kot čudovito orožje družbenega upora v Galeriji Aksoma in performansa Umakni se, Lady Gaga!! Prihodnost naših teles in japonska paradigma v Stari mestni elektrarni kažeta, kako zelo podhranjena je obravnava te teme v Sloveniji in kako nujno potrebujemo več kulturnih in umetniških dogodkov na temo transspolnosti. Helena se je loteva z nalezljivim entuziazmom in na način, ki je razumljiv tako izkušenim aktivistkam_om kot laikom in se tako izogne pogostim očitkom teoriji spola, da je nedostopna vsem razen posvečeni akademski eliti. Helena s pomočjo primerov iz svojega življenja in medijev publiki približa kritiko asimilacijskih strategij dela LGBT (večinoma gejevskega) gibanja in bolj radikalne pankerske, anarhistične in antikapitalistične poglede. Ta misel, utelešena v Helenini premišljeno absurdni opravi, nespodobno razkrečenem načinu sedenja in z italijanskim mahanjem pospremljenem vzklikanju žaljivk, se tudi zdi najbolj performativen aspekt njenega intervjuja in performansa, ki sicer oba delita format Helenine pripovedi s power point predstavitvijo v ozadju, kar ustvari končen vtis predavanja.

Helena odpre tudi pomembno vprašanji uresničevanja radikalnih političnih pogledov v vsakdanjem življenju in dilemo prevzemanja anglo-ameriških konceptov (kot je queer) ter njihovo spremembo pomenskih odtenkov ob prehodu v drugo okolje. Vendar pa se tukaj pričnejo kazati pomanjkljivosti Heleninega praktičnega pristopa in umetnica si začenja prihajati v nasprotja. Kljub svoji deklarativni antikapitalistični drži zagovarja rožnate iPhone kot pomemben korak v preseganju spolnih vlog, poleg tega pa skuša kljub očitnemu nelagodju lokalnih aktivistk_ov v publiki vse prisotne pripraviti do vzklikanja ad hoc slogana »We are peder!«

Nerazumevanje identitet, drugačnih od njene, je opazno tudi v omalovažujočem ponavljanju akronima »LGBTXY«, v eksplicitni bifobiji, ki razkrito biseksualko Lady Gaga (in torej članico skupnosti) predstavi kot heteroseksualno podpornico LGBTQIA oseb, popolnem nerazumevanju interspolnosti in razlagi butch lezbijk kot »delno bioloških moških«. Čeprav Helena izvrstno povzame, da pri odkrivanju njene lastne spolne identitete problem ni bil v njenem telesu, ampak v konceptu družbenega spola in spolnih vlog, in da so prisilne operacije interspolnih dojenčkov okrutne, nesmiselne in nepotrebne, podleže obravnavi biološkega spola kot legitimnega in objektivnega dejstva. In ravno zato, ker ga ne razume kot družbeno skonstruiranega in prav tako arbitrarnega kot družbenega spola, je veliko njenih pogledov esencialističnih in radikalno drugačnih od pristopov mlajših generacij transspolnih aktivistk_ov, kar je bilo še posebej opazno pri nerodni komunikaciji med Heleno in Anjo Koletnik, ki je vodil_a intervju v Aksiomi, in pri zadržanih odzivih dela občinstva. Helenina problematična obravnava tujih identitet pa ne ostaja zgolj v okvirih LGBTQIA tematik. V svojem prizadevanju za nasprotovanje normam, izraženem tudi v Heleninem videzu, umetnica različne tuje kulture (afroameriško, hindujsko, japonsko itd.) zreducira na sredstvo svoje osebne revolucije.

Kljub temu da je torej Helena Velena izjemno prepričljiva pri podajanju svojih izkušenj, ji spodleti pri obravnavi njihovega širšega konteksta. Rezultat je neprepričljiv končen vtis, ki odpira vprašanje, kdo je pravzaprav ciljna publika njenih nastopov: laična javnost, ki so ji blizu konkretne zgodbe in ki ji je potrebno razložiti osnovne koncepte spola in transspolnosti ali LGBTQIA skupnost, ki jo Helena poziva k uporu? Prav tako se izkaže da kljub pomembnosti dostopne teorije, razumljivost in ozaveščanje nista mogoča, če nimata v ozadju koherentne in razdelane misli. Čeprav je dostopnost vsekakor cilj, za katerega si je potrebno prizadevati, pa takšni poskusi ne bi smeli nastati na račun izkrivljanja vsebine.

Ada Černoša