Ženske v stripu ali Vse si lahko napravimo same
Razstava Femicomix v več pogledih osvetljuje feministično problematiko sodobnega stripa. Na prvem mestu je pomenljivo že dejstvo, da mreža neodvisnega stripa Komikaze (razstavljeni stripi so nabor iz njihovih zinov in zbornikov), velja za »ženskega«, čeprav je spolna sestava njihovih številk približno uravnotežena. Ampak v žanru, kjer je 90 % piscev in ilustratorjev pri dveh največjih založbah komercialnega stripa, Marvelu in DC-ju, moških, takšen odziv ne preseneča. Med tem ko so v zadnjih letih pod vplivom kritik feminističnih in LGBTQIA bralk začeli uvajati več ženskih, LGBTQIA, invalidnih, rasno in versko raznolikih likov in spremenili spolno identiteto in usmerjenost nekaterih obstoječih (Thor je na primer tako postal ženska, Loki pa panseksualna oseba s fluidno spolno identiteto), Batgirl pa je celo dobila praktično novo opravo, v kateri ne kaže nič kože, tem novim in prenovljenim likom ne uspe priti v medijsko najbolj izpostavljen (in najbolj dobičkonosen) podaljšek striparske industrije – v filme in televizijske nanizanke. Vendar pa očitki o mizoginiji in drugih -izmih ne veljajo samo njim; tudi nekomercialen strip ni imun na seksualizirane, enodimenzialne, instrumentalizirane ženske like in popolno odsotnost ostalih manjšin.
Čeprav je govoriti o »ženski [katerikoli umetniški zvrsti]« zmeraj kontroverzno, je ob takšni situaciji razstava 17 avtoric že sama feministično dejanje. Nekatera dela feministično tematiko tudi neposredno obravnavajo (posebej izstopajo groteskni Majhni otroci Anne Ehlemark brez trohice materinskega čuta, duhovit Kako doseči razmak med bedri Katie Woznicki o lepotnih idealih in Pari Petre Varl, ki izpostavljajo družbeno konstruiranost in absurdnost spolnih in drugih vlog), nekaj pa se jih na feministično tradicijo naslanja posredno s kolažnim formatom, ki spominja na riot grrrl zine. Komikaze tudi sicer izhajajo v formatu spletnega zina, na otvoritvi pa so v Kinu Šiška ponudile delavnico značk, tako da je bilo nemogoče prezreti njihovo predanost DIY vrednotam. Vseeno nam je, če ste nas izključili iz svojega moškega krožka, kjer so stripi mokre sanje o moči, slavi, ženskah in reševanju sveta, pravi Femicomix, vse si lahko napravimo same: svoje značke, svoje stripe, svoje medije.
In prav spletni medij je še en aspekt, ki ga ne gre prezreti pri feministični obravnavi sodobnega stripa. Če je sprva kazalo, da bo širitev interneta izničila potrebo po zinih in jih nadomestila s tematskimi spletnimi stranmi, so ti prav na spletu doživeli svoj preporod, tako v obliki elektronskih zinov kot ustvarjalk_cev, ki na spletu lažje najdejo kupke_ce za svoje papirnate zine. Internet je dokončno demokratiziral ustvarjanje in objavljanje in omogočil lažje povezovanje avtoric_jev še tako specifičnih vsebin s ciljno publiko. Vse to je vodilo v nastanek podžanra spletnega stripa, ki avtoricam, ki jim to sicer ne bi uspelo, s pomočjo bolj številčne publike in dohodkov od oglasov, omogočil, da od svojega dela tudi živijo, in tako vsaj malo izničil posledice zaprtih moških striparskih krogov. Ob vsem tem ni presenetljivo, da so si Komikaze, ki si z objavljanjem avtoric_jev iz različnih geopolitičnih regij (s poudarkom na Balkanu) želijo boriti proti globalizaciji okusa, za svoj medij izbrale prav splet.
Poleg vsega tega pa Femicomix s svojo vsebinsko in slogovno raznolikostjo, obravnavanimi temami in prepričljivostjo izvedbe v zvezi z ženskami v svetu stripa kažejo predvsem na eno – da so njihova dela kvalitetna in izvirna in da avtoricam samim kljub strukturnemu seksizmu žanra, ki se ga lotevajo, ne bo zmanjkalo volje in kreativnih rešitev za ustvarjanje in objavljanje.
Ada Černoša
Ilustracija iz stripa Kako doseči razmak med bedri (via komikaze.hr)
