Uvod

Hvala vsem umetnicam_kom, predavateljicam, sodelavkam_cem, partnerkam_jem, prijateljicam_em, vsem, ki ste nas v pripravah festivalskega programa posredno ali v živo v številnih pogovorih in debatah navdihovale_i in podpirale_i.

Brez vašega sodelovanja festivala v takšni obliki ne bi bilo!

Čeprav festival predstavlja ustvarjalnost žensk, njegov namen ni ustvarjanje nekakšne poenotene kategorije, prav nasprotno. Ne pristajamo na nobeno obliko kategorizacije. Na festivalu sodelujejo umetnice, znanstvenice in druge ustvarjalke iz različnih časovnih obdobij, prostorov, zgodovin, umetniških praks, družbenih kontekstov, z različnimi življenjskimi izkušnjami. Razlike med njimi so posledica kompleksnih situacij, v katerih so prepleteni geopolitični, zgodovinski, gospodarski, spolni, etnični in osebni dejavniki. V umetnosti razlika predstavlja ustvarjalno moč. Razlike v družbi pa prevečkrat pomenijo izključevanje in izkoriščanje. Mesto žensk se že desetletja spopada s to izkrivljenostjo in poskuša ustvariti drugačen zemljevid kulturnega znanja.

Lani se je na dan otvoritve festivala Mesto žensk samoukinila Chantal Akerman, režiserka, ki me je v mladih letih močno zaznamovala. Naslov festivala Moje telo – moj teritorij je v odzvenu z gesto samoukinitve naenkrat dobil še neko drugo razsežnost – pravico do odločanja o lastni smrti. Verjetno tudi zaradi osebnih okoliščin ob izgubi mame, ki je odločitev o smrti prav tako sprejela sama, me misli o razmerju med življenjem in smrtjo niso pustile pri miru.

Komu pripada življenje, kdo vse si ga lasti, kdo ga izkorišča? Religija, država, znanost, sistem, družina? Kaj so človekove in kaj državljanske pravice? Čigavo življenje šteje? Nasilje sistema, v katerega se rodiš, v katerem živiš in umreš je verjetno do določene meje vedno prisotno, pa vendar: glede na to, s katerega konca sveta prihajaš, kateremu razredu pripadaš, katerega spola si oz. kateri spol ti je podeljen, boš predvsem v vsakodnevnem življenju občutil_a manj ali več nasilja. Gola življenja. Ranljiva življenja. Vztrajna življenja. Zakaj vztrajamo, kam vztrajamo? Kaj je tisto, kar življenje dela vzdržno? Mogoče … srečanja, ki z vztrajanjem postanejo ljubezni, prijateljstva, odkritja, družbene inovacije, umetniška dela. Vztrajanje je napor in napor je strast, ki vztraja.

V enem od svojih predavanj je filozof Gilles Deleuze povedal: »Med umetniškim delom in dejanjem odpora obstaja temeljna sorodnost.« Sliši se dobro, kajne? Idejo je razvil iz Malrauxovega koncepta, da je umetnost edina stvar, ki se upira smrti, in sicer v smislu, da preživi smrt. Kljub temu, da je ideja zanimiva, ostaja zagata: katero umetniško delo preživi in zakaj? Zato letos predlagamo drugačen koncept temeljne sorodnosti med umetnostjo in odporom: brez napora domišljije ni umetniškega dela in ne dejanja odpora. Prek umetnosti in razmerij, ki jih pri tem raziskujemo, iščemo družbene imaginarije in si predstavljamo alternativne narative. Ne gre za stremljenje po nesmrtnosti, ampak nasilno nujo za ustvarjanje razpok. To ni preprosto. Potrebujemo vas tukaj/tam.

Teja Reba, umetniška vodja 22. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti- Mesto žensk