»ŽENSKA SE NE RODI, AMPAK ›MI‹ TO POSTAJAMO …« Kaj pomeni orientirati se v feminizmu? Dr. Eva D. Bahovec, častna predsednica društva Mesto žens

»ŽENSKA SE NE RODI, AMPAK ›MI‹ TO POSTAJAMO …«
Kaj pomeni orientirati se v feminizmu?

Ko je Kant v obdobju razsvetljenstva v kratkem spisu Kaj pomeni orientirati se v mišljenju? odgovarjal na vprašanje o orientaciji v mišljenju, je začel z orientacijo v prostoru. Ko stopimo v sobo, se orientiramo glede na to, kaj je na levi in kaj na desni, kaj je zgoraj in kaj spodaj, opremo se lahko na strani neba, si pomagamo s kompasom. Prav tako se moramo orientirati v mišljenju: oblikovati moramo neko gledišče ali mesto izjavljanja, da bo mogoče razločiti, kaj omogoča mišljenje in kaj ga ovira ali celo preprečuje. V obdobju razsvetljenstva je bilo to potrebno zaradi spora o spinozizmu in s tem povezanem ateizmu, danes pa je velik projekt razsvetljenstva (in tisti, ki je predmet spora) prav feminizem.

Feminizem: že sama beseda je nekaj vse bolj in bolj osovraženega. Ženske že, ženske imamo vsi radi, feminizem, to pa je nekaj problematičnega; ni težko najti človeka, ki bi se ob sami besedi »feminizem« namrščil oziroma namrščila in rekel oziroma rekla: »Ne, ne, to pa ne! To pa že ne! Tega pa jaz ne maram!« V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) lahko preberemo naslednjo definicijo: feminizem, v meščanski družbi, boj žensk za enakopravnost z moškimi, npr. Postala je vneta feministka. To je, oziroma naj bi bil, prvi pomen. Drugi pomen pa se glasi: pojavljanje ženskih lastnosti pri moških. Primer rabe v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: feminizem pri evnuhih.

Kaj pomeni danes, več kot dvesto let po obdobju razsvetljenstva, orientirati se v mišljenju in kako je to povezano s feminizmom? Pomeni, da moramo sproti in vedno znova vleči ločnice znotraj tistega, kar je obveljalo kot tradicija in kar so v kritični teoriji poimenovali uradna vednost, v feministični teoriji pa kritizirali kot kanon. Na tem ozadju se je postopoma izoblikovala zahteva po ponovnem prebiranju ali »diferencianju« kanona, Differencing the Canon, kot je za področje umetnosti predlaga Griselda Pollock, pa tudi Linda Nochlin in druge. Ta proces se je sprva začel na področju literarne zgodovine in je bil povezan z esejem Virginie Woolf Lastna soba, ki je danes splošno pripoznan kot feministični manifest, nadaljeval pa se je na področju zgodovine, ki je s projektom Georgesa Dubyja in Michelle Perrot z naslovom Zgodovina žensk postala institucija v dobrem pomenu besede. V tej zgodovini, ki se osredotoča tako na realne ženske kot tudi na njihove podobe, reprezentacije in vsakovrstne definicije tega, kaj da ženska je, najdemo na področju umetnosti le malo oseb ženskega spola, vendar kar nekaj moških psevdonimov ženskih ustvarjalk, in pa seveda eklatantno mnoštvo imen realnih moških, ki prevladujejo še danes. Društvo za promocijo žensk v kulturi bomo potrebovali še dolgo.

Če vzamem v roke statistike o ženskah v umetnosti, bi se najraje opravičila. Opravičujem se vsem ženskam in feministom, da so, ponekod celo bolj in bolj, zapostavljeni, spregledani ali povsem izključeni. So kot stenska tapeta iz novele The Yellow Wallpaper, njihova – vaša, naša – mesta pa še vedno zasedajo manj kompetentni moški »zavojevalci«. Najbrž ni dosti bolje kot na filozofskem oddelku več kot sto let »odprte« ljubljanske univerze, kjer praktično še nismo imeli predstojnice, v predmetniku je le en feministični predmet, med zaposlenimi nas je peščica. V polemiki o ženskem spolu v slovenskem jeziku so se pred leti norčevali iz ženske oblike besede »pešec«, tako da so zapisali peška, z namigom na pomen besede s širokim »e«. Ko smo pozneje organizirali javne razprave, so nam vedno znova zagotavljali, da je moški spol v slovenskem jeziku generični spol in da vključuje moške in ženske. Pred le nekaj meseci je bilo v Delu mogoče prav o tej domnevni generičnosti ponovno brati razpravo uglednega strokovnjaka. Tako je še danes: namesto da bi dobila v podpis obrazec ali pogodbo, ki vključuje »tudi« žensko obliko, se moram podpisati pod rubriko odgovorni nosilec (in to popraviti na roko). Kakor da ne bi bilo že na prvi pogled kristalno jasno, da je prav to problem: da je moški postavljen kot človek nasploh, kot »mi« ljudje, kot vsi. 

Danes se proces reforme dolge in z vidika mizoginije enolične zgodovine nadaljuje. Nadaljuje se na izjemno občutljivem mestu: s feministično prenovo kraljice znanosti – filozofije.

V Knjigi o mestu dam, ki upravičeno velja za začetek feministične misli, ki ni zvedljiva na shemo o prvem in drugem valu (anglosaškega) feminizma, se Christine de Pizan, filozofinja po izobrazbi in zakonskem stanu, sooča prav s samo tradicijo in s tem, kako se je pred njenimi očmi sprevračalo v strup vse, kar se je kopičilo kot »vednost« o ženskah. Pizan začne svojo pripoved z dvojnim obžalovanjem: obžaluje, da je zgodovina tako sovražna do žensk, in obžaluje, da se je rodila v ženskem telesu. Prvo odpira pot upravičene jeze, ki je uravnotežena s poglobljeno argumentacijo, drugo stoji na mestu spretne retorične figure, ki vpeljuje alegorično vizijo novega mesta dam, eno in drugo pa kaže na notranji moment ambivalentnosti samega feminizma in avtorefleksivnosti same filozofije.

S tem je povezana avtonomnost pozicije izjavljanja »nas žensk«, ki se lahko postavi po robu temu, da uzurpatorsko govorimo v imenu drugega, na mestu in namesto drugega. Knjiga je napisana v prvi osebi, kot samoutemeljitveni zagovor, ki se veriži od argumenta do argumenta ali od kamna do kamna v nastajajočem Mestu dam. Ženske v tej argumentaciji niso žrtve grdih, umazanih in zlih moških. Ženske so žrtve nevednosti, omejenosti razuma in zaslepljenosti, ki si jih delijo oboji, moški in ženske. Obojim gre zaradi tega slabo, ampak ženskam gre še veliko slabše.

Toda če hočemo kaj spremeniti v glavah ljudi, moramo poskrbeti tudi za ekonomsko bazo. To je bilo prvo sporočilo Woolf: imeti moramo lastno sobo in lastne tri gvineje, potem pa se lahko pridružimo njenemu Outsider's Society in poskusimo od zunaj, kot izobčenke, utemeljiti pozicijo mogočega spreminjanja sveta. V aktualnem feminizmu je to povezano z Marxovim imenom, ki v našem prostoru in njegovi novejši zgodovini, tu in zdaj, ni neznan. Povezano je bolj z Marxovimi duhovi, ki jih je vpeljal Derrida po padcu berlinskega zidu, ko so vsi razglašali Marxa za mrtvega in so nam ostali le še njegovi duhovi. Duhovi očeta Marxa nas nagovarjajo in nam nalagajo večplasten dolg, ki ga moramo kot »odgovorne nosilke« ali osirotele hčere vzeti nase. Naj obžalujemo, da smo se rodile (ne kot Pizan) v ženskem telesu, ampak v telesu brez organov ali z odsekanimi udi, ki se mu reče »regija« in ki je bilo pred padcem berlinskega zidu in preden se je začelo brezsramno oporekati pravici do abortusa združeno v večjo celoto z ambivalentno, a impozantno intelektualno dediščino? Kar zadeva našega Marxa, moramo zato ponovno pregledati prav vse, najprej pa kategorijo materialne produkcije in ekonomskega izkoriščanja. Pri tem nam bo v pomoč feministični revizionizem, ki vztraja, da produkcija ni ena, temveč sta dve: produkcija stvari, kapitala in denarja ter produkcija ljudi ali reprodukcija, rojevanje, dojenje, materinjenje in vsakršna skrb, ki ji je Sandra Lee Bartky dodala pomembno kategorijo »čustvenega dela«. Problem ni samo neplačano gospodinjsko delo, ampak tudi temelj celotne človeške zgodovine, od neolitskih kultur do aktualne propagande za deco, ko nam zdaj nekateri filozofi pridigajo: »Za otroke gre!«

Ta temelj je že od samega začetka poškodovan, iz tega se ne more roditi nič dobrega.

Kaj je razsvetljenstvo? To je vprašanje, ki je bilo javno zastavljeno v obdobju razsvetljenstva, ko so lahko našli tudi odgovor: Sapere aude! Torej drzni si vedeti, imej pogum za javno rabo uma, opravi individualno izbiro, ki je pogoj za kolektivno akcijo. Dvesto let po Kantu se je Michel Foucault, veliki nadaljevalec razsvetljenstva, prav v letu svoje smrti vrnil k navedenemu vprašanju in ga prevedel v problem o aktualnosti, nas samih, tu in zdaj, mi. To je aktualnost, ki jo lahko namesto identitetnih politik in po Derridajevi vpeljavi »politike osebnega imena« razširimo v politiko osebnega zaimka, in ki je ključnega pomena za izhodiščno vprašanje Kaj pomeni orientirati se v feminizmu?

Vprašanju univerzalnega se je tako pridružil moment filozofskega izreka carpe diem, toda ta je bil vedno pripet na človeka nasploh, konstituiranega na osnovi neke primordialne izključitve, in to je bila izključitev žensk. Tako kot je Deklaracija o pravicah človeka in državljana vključevala le moške, ženske pa izključevala, jim tudi v francoski revoluciji ni bilo dovoljeno sodelovati. Vrata v filozofijo jim niso bila niti priprta. Mary Wollstonecraft, strastna oboževalka in tudi nasprotnica Jeana-Jacquesa Rousseauja, šele začenja vstopati v učbenike, čeprav njen razsvetljenski feministični manifest Zagovor pravic ženske predstavlja temeljni kamen ambivalentne in avtorefleksivne pozicije feminističnega izjavljanja, ki ga raziskujejo Shoshana Felman, Judith Butler in Wendy Brown. Razsvetljenski feminizem na prvi pogled, ampak samo na prvi pogled, pesti pristna feministična mizoginija. Ampak prav ta je poglavitna sestavina reflektirane feministične misli. Feminizem je projekt proti dominaciji in podrejenosti, hkrati proti vsemu tistemu, kar je iz žensk nastalo v pogojih patriarhije.

Za filozofsko pripoznanje drugosti in drugačnosti smo morali čakati do 20. stoletja, ko je tik pred prelomom iz prve polovice v drugo izšla ena najvplivnejših knjig stoletja Drugi spol Simone de Beauvoir. Že v prvem stavku izvemo, kako zelo je projekt razsvetljenstva ambivalenten: Dolgo sem omahovala, ali naj napišem knjigo o ženski. Kot je pokazala Nancy Bauer, je mogoče njeno izhodišče ženska sem postaviti ob bok samemu Descartesu in novi utemeljitvi »subjekta, ki misli«. Iz tega ozadja, utemeljenega v politiki izjavljanja, izraste ženska, ki ni le negativ, pomanjšani model ali zrcalna podoba moškega Subjekta, Človeka, Univerzalnega, Enega, ampak je Drugi kot tak. Ženska je paradigma drugega: od nekdaj različna in vselej že dominirana.

Toda za to – in prav v tem je briljantnost izpeljave – ni nobenega razloga, smotra, funkcije, nobenega vzroka ali cilja. Vselejšnji sekundarnosti ženske, ki je ni mogoče pojasniti ne kot naravne danosti ne kot družbene konstrukcije, botruje čista kaprica naključja in aleatoričnosti. Mallarméjev verz Met kocke ne bo nikoli odpravil naključja, ki so ga kot novo formulo ponavljali v sodobni kritični teoriji, je še toliko bolj pertinenten, ko razmišljamo o ženski in njeni – neutemeljeni in povsem breztemeljni – podrejenosti. To je poteza, ki Beauvoir postavi v samo središče sodobne filozofije, nekje vmes med Louisa Althusserja in Gillesa Deleuza. Ampak tam je ne vidijo ne pisci učbenikov ne Badiou ali Žižek. Izjemna izostrenost Žižkove in Badioujeve misli lahko zaobseže domala vse, kar vzbrsti na popularni teoretski sceni, za ime Beauvoir in za feministično kritiko pa ostajata slepa, gluha in nema.

Last but not least: Misliti skozi telo. To je naslov knjige, ki jo je pronicljiva raziskovalka feminizma in psihoanalize Jane Gallop opremila s fotografijo lastnega rojevanja. Freudova opustitev teorije zapeljevanja kot realnega dogodka v otroštvu histeričarke, pa tudi s tem povezanega nasilja nad ženskami, je bila v feminizmu tarča ostrih kritik, ki so se nenadejano ujele s konservativno denunciacijo psihoanalitičnega »napada na resnico«. Gallop je v knjigi, ki jo moramo ponovno vzeti v roke, Feminism and Psychoanalysis: The Daughter's Seduction, provokativno postavila »zapeljevanje hčere« na mesto zapeljevanja očeta v ojdipovskem trikotniku ali, v primeru njenega pisanja, samega očeta psihoanalize. Menim, da bi bilo mogoče od tod izpeljati kritiko vse glasnejših pozivov in klicev »za očeta gre«, vso »psihoanalitično« navlako o odsotnih očetih, očetih na begu, kolapsu očetovske funkcije ipd. ter »strokovno« kulpabilizacijo matere kot vira sinove ali hčerine patologije, če že ne vira zla kot takega.

Čeprav niso Freudovi duhovi nič manj ambivalentni od Marxovih in čeprav Freud ni naš kraljevič na belem konju, si težko zamislimo konceptualni okvir, ki bi nam bolj pomagal misliti spol in spolno razliko ali elucidirati, »kako ženska nastane«. Malokje je bilo prelito toliko črnila o anatomski razliki med spoloma, o falosu in klitorisu, o tem, kako ima ženska organ premalo, Lacanov -φ, in hkrati organ preveč, ki ga Freud enigmatično zapiše s +++. Malokje je bila s takšno epistemološko skrbjo, kljub Freudovim konstitutivnim moškim slepim pegam, raziskana prav ženska seksualnost. Kot izvemo iz Zgodovine žensk, je zgodovina anatomije čakala stoletje in več, da so sploh lahko priznali obstoj organa ženskega užitka, ampak videti je, da iz tega nismo znali potegniti nikakršnega nauka. Tako lahko še danes v marsikaterem delu sveta ženske množično obrezujejo, intelektualna tradicija in politična perverzija pa tej eklatantni mizoginiji in frapantni obliki moške dominacije reče culture. Spoštujmo kulturne razlike! In ohranjajmo patriarhijo …

Danes je domala vse culture. Prav zaradi tega novega shematizma »svetovnega uma« se je še toliko bolj neobhodno vrniti k Marxovemu Kapitalu in njegovemu poudarjanju ekonomije, Freudovim Trem razpravam o teoriji seksualnosti in njegovemu poudarjanju libidinalne ekonomije in, nenazadnje, Nietzscheju in njegovi Genealogiji morale, ki nam lahko pomaga prav zato, ker se moramo osvoboditi duhov, dediščine, neskončnega dolga ali prevzemanja simbolnega mandata. Nietzschejeva pronicljiva analiza razmerja med upnikom in dolžnikom nam bo – jenseits vseh poskusov razlage moške dominacije s pomočjo Heglove dialektike gospostva in hlapčevstva, pa tudi aktualnih poskusov, da se celo v Deleuzu vidi Hegla – pomagala iskati bežišča in tlakovati pot v anti-ojdipovski svet.

Videti je, da nam ne preostane nič drugega, kot da se ravnamo po Beauvoir in njeni formuli Ženska se ne rodi, ženska to postane. Kakor da bi sledila politiki osebnega zaimka, ki jo je Julia Kristeva v intervjuju za pariški Le Monde spremenila v formulo Ženska se ne rodi, ampak jaz to postanem. Naj sledimo tej variaciji slavnega feminističnega slogana, pa naj se, v sivi coni postajanja, nekje vmes med jugoslovanskimi utopijami in nordijskimi feminističnimi heterotopijami, strastno zaženemo v branje filozofske tradicije in feministične inovacije, vse do razsežnosti, ki jim ni para? Videti je, da je zdaj pravi čas, festival Mesto žensk pa pravo mesto za to. 

Ženska se ne rodi, toda »mi« to pravkar postajamo.

 Dr. Eva D. Bahovec, častna predsednica društva Mesto žensk