12. - 14. oktober 1999
22.00

Sonja Savić in jaz

Nekoč v osemdesetih letih tega
stoletja sem v metliškem kinu videla tudi dva jugoslovanska filma, ki sta
prihajala iz Beograda.
Spomnim se, da sta me oba navdušila. Zgodb se danes več
ne spomnim, ostala pa sta mi naslova: Šećerna vodica in Živeti kao sav normalan
svet
. Glavno vlogo je igrala Sonja Savić. Bila je tako lepa in odlična, tako
‘filmična’, kot da bi se kamera dobesedno zaljubila v njeno krhko in erotično
podobo. Sonja je bila drugačna, ženska in otroška obenem, njena lepota je bila
moderna in klasična, takšna kot pri Greti Garbo. Tudi v njeni lepoti je nekaj
žalostnega, ranljivega, nepozabnega. Ena sama je bila in ostaja Sonja Savić.
Zvezda. Kult osemdesetih. Zame sta bili ona in Ekatarina Velika tisto najpomembnejše,
najboljše, kar je prišlo iz Beograda.
Seveda Sonja ni bila kult samo
zaradi svoje lepote in odličnih igralskih sposobnosti. Igrala je filmske vloge
modernih punc in žensk, s katerimi smo se takratne punce in ženske identificirale.
V filmskih likih in načinu, kako jih je igrala, smo videle del sebe, kot smo
bile ali kot bi si želele biti. Tisto, kar nam je Sonja ponujala s filmskega
platna, je bilo resnično in realistično. Bilo pa je tudi glamurozno, ker je
njena filmska podoba tako sijala.Fascinanten ni bil samo Sonjin obraz, temveč
njena celotna podoba: način, kako se je premikala, njen glas in njena golota.
Prepričana sem, da so fantje in moški sanjali o njej, da so podoživljali gole
prizore iz filmov, da so si jo želeli, da so iskali v svojih puncah in ženskah
nekaj tistega, kar je bila filmska Sonja Savić.
Sonja Savić je bila nedvomno
filmska junakinja osemdesetih. Generacijsko gledano pa je postala kult zaradi
svoje celotne osebnosti, zaradi svojih izjav. Konec osemdesetih
sem na televiziji gledala
dokumentarec o njej, o njenem vsakdanjem življenju. Sedi v parku, z mastnimi
lasmi, v širokih kavbojkah, izgleda zapuščeno in pripoveduje o svoji in naši realnosti, o mraku...
In vsi se sprašujejo: kaj se je
zgodilo s Sonjo Savić? Ne sprašujejo se samo tisti, ki se počutijo enako - ti vejo,
razumejo. In teh je po vsej takratni Jugoslaviji precej. Tako oni kot Sonja
najdejo dom v undergroundu, v punku, v prepovedanem, v odvisnostih.
Neprilagodljivi, občutljivi, ranljivi, nezadovoljni... Nekateri so danes že
mrtvi, drugi so preživeli, eni malo bolj, drugi malo manj. Sonja Savić je
preživela.
V novembru 1998, ko s sestro Ido
‘skitava’ po republikah bivše Jugoslavije, da bi posneli Cesto bratstva in
enotnosti, mi prijateljica Marija v Novem Sadu pravi: Je l’ hoćeš da radiš
intervju sa Sonjom Savić? Znaš, ona je moja prijateljica...
Večina vas, ki to bere in ste
videli Cesto, drugo že ve. Sonja nastopa v mojem filmu. Sedi pred kamero in ima
sklonjeno glavo, vprašam: Sonja, kako živiš v devetdesetih? Pogleda me, čudno
se nasmehne, skloni glavo in solze ji pridejo na oči. Gledam skozi objektiv in
snemam, solze tudi meni zalijejo oči, ne vidim več skozi objektiv, v krču še
bolj zagrabim kamero, s prstom na levi roki si obrišem solze in snemam naprej.
Sonja pripoveduje o svoji generaciji, o vojni, o življenju v Beogradu...
Pripoveduje tudi o smrti Milana Mladenovića, pevca Ekatarine Velike, o njihovem
zadnjem koncertu v Novem sadu, v solzah pripoveduje o njihovem komadu Jadransko
more “...zašto se ne javiš... zašto nam ne pišeš... gde li si, s kim si... s
kim mi se tucaraš... ovde je hladno, ovde je zima, ovde je mrak... ja nemam
posla i nemam s kim, da spavam... ja nemam gde da spavam... vodi me na
Jadransko more, vodi me na Jadransko more... ja volim Jadransko more... mmm,
tamo gde talasi zovu... bela jedra...”. Gledam skozi kamero, snemam, z zoomom
si čisto približam Sonjin obraz, strese me, to je res ta obraz, ki ga poznam iz
mladosti, ki sem si ga izrezala iz Stopa, to je res Sonja Savić in še vedno je
dekliška in lepa.
Sonja mi pozneje ob čaju pove, da
ji gre slabo, da ni dela, da pa je v teh vojnih devetdesetih sama režirala tri
filme, s prijatelji, brez denarja, underground filme in da ima samo originale,
na eni Beti... Zbudi se moj organizacijski sistematični duh in ji pravim:
“Sonja, to morava presnet, denar ni problem. Ti moraš imeti kopijo svojih
filmov, tudi na VHS, jaz pa bom počaščena, če mi dovoliš, da si naredim kaseto
s kopijami tvojih avtorskih filmov.”
Tako sva z Ido ostali v Beogradu
še en dan in v prostorih B92 presnemavali Sonjine filme, ki si jih boste lahko
ogledali v Kinoteki.
Med presnemavanjem sva se s Sonjo
držali za roke in zdelo se mi je, da se poznava že 1000 let.
Sonja, zdaj ko se je ideja, da
prideš v Ljubljano in pokažeš svoje filme, uresničila, ti samo še obljubim, da
te odpeljem na Jadransko morje!
Maja Weiss

Umetnice in sodelujoče
Sonja Savić