09/01/2024
Urška Savič

Brale bomo skupaj in ne same

Refleksija delavnice Besedila in konteksti decentralizirane zgodovine ženskega in feminističnega upora

V okviru programa Arheologija upora: Popravek za prihodnost, ki ga je za 29. edicijo festivala Mesto žensk kurirala Iva Kovač, smo se udeleženke delavnice Besedila in konteksti decentralizirane zgodovine ženskega in feminističnega upora 25. oktobra 2023 zbrale v galeriji Škuc v Ljubljani. Delavnico medbesedilnega in kontekstualnega branja je vodila Jovana Mihajlović Trbovc, ki je v spletnem pogovoru z Zsófio Lóránd najprej predstavila prihajajočo knjižno izdajo Texts and Contexts from the History of Feminism and Women’s Rights: East Central Europe, Second Half of the Twentieth Century. Poleg njiju sta pri obsežnemu projektu sourednikovali tudi Adela Hîncu in Katarzyna Stańczak-Wiślicz.

Raziskovalke so se s sodelujočimi strokovnjakinjami posvetile celotnemu področju vzhodne srednje Evrope ter zbrale relevantne vire za lokalne feminizme in obravnavo pravic žensk v obdobju od druge svetovne vojne do začetka devetdesetih let. Vsebine knjižnega projekta niso razdelile po državah, temveč po prevladujočih tematskih sklopih. S tovrstno potezo so se urednice želele izogniti predpostavki o naprednosti neke države ter raje opozoriti na skupne potrebe v feminističnih gibanjih in obenem izpostaviti podobnosti in razlike na izredno velikem geografskem področju, ki je bilo z različno intenzivnostjo izpostavljeno nekaterim takrat prevladujočim miselnim tokom – poleg ideoloških predpostavk političnih sistemov navsezadnje tudi vplivom misli drugih svetovnih feminizmov tistega časa.

Prav vsa vključena (in nadvse raznovrstna) besedila so bila iz izvirnih jezikov prevedena na novo, tudi tista, ki so prevod v angleščino sicer že imela. Ključni in praktični del delavnice je tako temeljil na predstavitvi metodoloških gabaritov, na katerih enotno slonijo posamezni prispevki znotraj predstavljenega knjižnega projekta. Originalna besedila so bila poenotena in prevedena v angleščino, prevodi pa opremljeni z uredniškimi opombami. Udeleženke delavnice smo se po prebranem originalnem delovnem besedilu ter prevodu znašle v diskusiji o moči in odgovornosti urednice, ki s svojim usmerjanjem in kontekstualizacijo dejstev omogoča razumevanje bralke neodvisno od njenega predhodnega vedenja. V določenih virih, kot so novinarski članki za dnevno časopisje, so nekatera dejstva namreč podana samoumevno, saj so bila specifična splošnemu vedenju trenutka, znotraj katerega so bila ustvarjena, a so le malo poznana bralkam trideset let kasneje. Pred našimi očmi se je tako odvijalo upogibanje zgodovine in njene kontingence. V opombah se pravzaprav materializira pomen celostnega dostopa do informacij in pomembnost razumevanja okoliščin in referenčnega okvira, znotraj katerega je neko delo nastalo. Še posebej v marginalnih in odrinjenih tematikah, med katere navsezadnje sodita tudi feminizem in borba za pravice žensk, ki sta velikokrat zgodovinjena v drugačnih metodah, kot smo jih navajeni v zgodovinskih knjigah. In še toliko bolj poudarjeno obrobno v vseh delih sveta, ki niso zahod Evrope ali sever Amerike in ki so bila do sedaj raziskana posamično in neenotno.

Prevodu z opombami sledi razdelek kontekst, ki obravnavano besedilo kot celoto tematsko umesti v čas in prostor, v katerem je nastalo, tako s predhodnim dogajanjem na določenem področju kot tudi s potencialnimi posledicami, ki jih je delo prineslo. Kontekst že vsebuje bibliografske reference, ki nadobudni raziskovalki prinesejo možnost poglobljene študije. Podobnemu namenu služi biografija avtorice prispevka, kjer je navedena tudi njena bibliografija oziroma druga pomembna udejstvovanja. Kot je na delavnici poudarila Mihajlović Trbovc, je bilo njihovo delo zasnovano kot vstopna točka za nadaljnje raziskave, želele so vključiti in navesti vse možne reference, ki jim jih je uspelo pridobiti. Namen je širjenje znanja, razpiranje skupne vednosti. Predstavljena knjiga je bila ustvarjena v sodelovanju med mnogimi strokovnjakinjami, raziskovalni proces pa je potekal več let v obliki srečevanj in premnogih spletnih pogovorov.

Zainteresirani javnosti je bila knjiga v okviru festivala Mesta žensk ponovno predstavljena skupinsko, z možnostjo doprinosa in skupnostnega razumevanja med udeleženkami, ki smo v galerijskem prostoru sedele na stolih, začasno postavljenih v krog. Arhitektura izobraževalnih institucij namreč brezkompromisno postavlja predavateljsko mizo pred zbor učenk. Tradicionalni način podajanja znanja eks katedra predpostavlja posvečenega nosilca znanja in izhaja iz liturgičnih običajev, navkljub (že dolgo odkritih, a še vedno) alternativnim načinom aktivnega poučevanja ter že prepoznanemu potencialu nevednega učitelja in emancipiranega gledalca[1] pa je še vedno eden prvih načinov učenja, s katerimi se srečujemo v izobraževalnih institucijah. Pridobivanje znanja, širjenje obzorij, preoblikovanje navad in ustaljenih načinov razmišljanja naj bi bila osnova pedagoških procesov, ki se ne zaključijo z izstopom iz izobraževalnega sistema. Človek se kot radovedno in razvijajoče se bitje lahko šola celo življenje, vendar k temu v nenehnem pehanju za vrednotami neoliberalnega kapitalističnega sistema preprosto ni vzpodbujan. Posameznica je znotraj njega z nenehnim, a nikoli zadostnim delom kvečjemu osamljena ter preobremenjena, obenem pa zavedena v občutek, da ni dovolj dobra, pametna ali sposobna – saj je v nalogah, kjer je potrebno sodelovanje, največkrat prepuščena sama sebi ali pa se skupnost okoli nje izkaže le kot simulacija. Posvečeni čas za tovrstne, domnevno nepotrebne aktivnosti angažiranega samoizobraževanja tako postane tudi pomemben del sodobnega razrednega vprašanja – kdo sploh ima dovolj prostega časa v kontekstu finančne borbe za obstanek med eno in drugo prekarno zaposlitvijo, da se z razvojem lastne misli lahko ukvarja, kaj šele, da jo sopostavlja z zgodovinskimi referencami in v sodobnih teoretskih umotvorih najde njen kontekst? Početi določene aktivnosti skupaj v družbi, ki spodbuja individualističen pristop k premnogim vidikom življenja, tako pravzaprav postane radikalno in uporno dejanje.

 

[1] Nevedni učitelj in Emancipirani gledalec sta naslova knjig francoskega pisca Jacquesa Rancièrja.
Urška Savič